Od upokojitve nisem napisal niti črke o moški reprezentanci. Preprosto sem se poslovil. Na res nepozaben način v Mariboru, v polni Lukni. Takrat sem selektorju Veselinu Vujoviću rekel, jaz odhajam, vi pa ste sposobni za evropski in svetovni vrh. Odgovoril mi je: "Naj se te besede pozlatijo!"

Sorodna novica Slovenci po sladkem porazu v polfinalu s Španci

Danes sem vesel že četrtega polfinala na velikih turnirjih, drugega na merjenju moči evropskih reprezentanc. Še danes mi gredo mravljinci po telesu, ko se spomnim Slovenije 2004. Bilo je kot v sanjah. Naši fantje so prišli do prvega polfinala in verjeti nisem mogel, da se je to res zgodilo. Bilo je nepozabno! Zdaj, 16 let pozneje je pogled manj čustven, bolj realen. 2004 je bil čas prvega velikega uspeha in zdaj z mini zgodovinsko razdaljo sem na ta uspeh ponosen, vendar 2020 je nekaj drugega, boljšega, drugačnega.

Leta 2004 so bila ves čas močna čustva velikega tekmovanja in velikega pričakovanja domače javnosti. Seveda so igrali izjemni rokometaši, imeli smo ambicioznega in dobro podkovanega selektorja Toneta Tislja in imeli smo karizmatičnega predsednika zveze Zorana Jankovića in seveda ugledne podporne funkcionarje. Imeli smo pogoje za visoko uvrstitev in polfinale ter kasneje srebrna medalja sta bila objektivno več, kot je takrat naša reprezentanca veljala v evropskem okolju. Pravzaprav je prav ta uspeh osnova za vse, kar se je dogajalo pozneje. Pri rokometni zvezi so bili iz leta v leto bolje organizirani, več je bilo načrtnega dela z mlajšimi generacijami in seveda je dobila potrdila tudi z visokima uvrstitvama na OI v Braziliji in pozneje na SP-ju v Franciji, danes pa smo ponosni na EP 2020.

Sorodna novica "Super, to je to. Gremo v polfinale po finale!"

In kaj se je vse dogajalo v teh 16 letih? Na selektorsko mesto sta prišla leta 2010 Boris Denič in Bojan Čotar. Velik praktik in študiozni profesor. Oba sta bila v mladih letih vrhunska igralca. Gradila sta temelje. Pregledala vse mogoče, naredila številne sezname kandidatov in na koncu izbrala. Še danes sta rekorderja po vodenih reprezentančnih tekmah (86). Za njiju je veljalo, da si težko prišel v reprezentanco in težko tudi iz nje izpadel. 6. mesto na EP-ju 2012, 4. in 8. na SP-ju 2013 in 2015 so bili napovedniki za izredno nadarjeno generacijo. Nosilci so bili Zorman, Luka Žvižej, Kavtičnik, Škof, Gajič, Skube … Mladi pa so čakali v zasedi: Gaber, Dolenec, Bezjak, Mačkovšek, Marguč. Po uspešnih kvalifikacijah za EP 2016 (ostali sta še dve nepomembni tekmi) so se pri RZS-ju, bolje rečeno Franjo Bobinac, odločili, da bo junija 2015 uspešno dvojico zamenjal tujec, Veselin Vujović.

Nekdaj najboljši rokometaš na svetu je vnesel v reprezentanco nov, drugačen način dela. Na prvem velikem tekmovanju, na EP-ju 2016, je bila reprezentanca pod njegovim vodstvom šele 13. Neuspeh. Iznajdljivi in nepredvidljivi Vujović je uspel v kvalifikacijah za OI v Riu in tam osvojil visoko 6. mesto. Potem pa je dosegel svoje sanje. S Slovenijo je bil po dramatičnem, praktično že v izgubljenem dvoboju s Hrvaško, vendar so naši fantje zmagali in domov prinesli bronasto medaljo. Super uspeh! In kako naprej? Očitno je Vujović spet našel pravo formulo: OI 2020 v Tokiu. Tudi ko je reprezentanca zapravila SP 2019, so na zvezi še vedno verjeli Vujovićevi formuli. Predsednik Bobinac je sicer napovedal popolno "mobilizacijo", ki se je končala tako, da je Vujović postal tudi trener Zagreba, Šerbcu so pokazali vrata, pomočnik pa je postal Zorman. Potem pa Vujovićeve težave s komunikacijo, igralci so bili vse bolj nezadovoljni in glasnejši in prišel je čas odhoda selektorja. Razlog: nasičenost!

Vujović je bil zvezdnik svetovnega rokometa, rokomet ima v malem prstu, ves čas svoje trenerske kariere je žrtev svojega značaja. Del tega so bili tudi slovenski reprezentančni uspehi. Priznati mu moramo, da je zelo razširil seznam reprezentančnih kandidatov. Športno je priznal, da je dobil zelo dobro izbrano reprezentanco in se zahvalil Deniču. V Ribnici je odkril Henigmana, Grebenca, ponudil nosilne vloge Bezjaku, Bombaču, Cingesarju, Zarabcu, Lesjaku, Jancu, Kodrinu, Žabiču, Ferlinu, N. Cehtetu … Odpisal je na ne preveč vljuden način zaslužne reprezentante Sebastjana Skubeta in njegovega brata Staša, nekaj časa Bombača, Luko Žvižeja, Škofa, Zormana in najbrž še koga.

Vujović je v štirih letih postoril marsikaj za generacijo, ki jo je prevzel Ljubomir Vranješ. Zdaj je nepomembno, prepozno ali ne! Vendar očitno kar dobro premišljena poteza vodstva RZS-ja. Šved balkanskih korenin je spet vnesel nekaj svojega, novega in prišel do četrtega polfinala na velikih tekmovanjih. Karakterno popolnoma drugačen od Vujovića, z manj trenerskimi izkušnjami in ne nazadnje uspehi, vendar očitno z načinom, ki je našim fantom pisan na kožo. Kombinacija skandinavske mirnosti in balkanske iskrivosti.

No, največ zaslug za vse imajo na koncu le igralci. Nekdo me je vprašal: "Kako je mogoče, da po slabih kvalifikacijskih nastopih kar na enkrat igra reprezentanca drugače, bolje, uspešneje?"
Moj odgovor je bil, da se nič ni zgodilo slučajno in čez noč. Ne smem pozabiti kakovostnega dela v klubih in v mlajših reprezentančnih kategorijah. Konec koncev ima Slovenija številne medalje s kadetskih in mladinskih prvenstev, je aktualni evropski prvak U-20 pri fantih.

Že v zapisu v zgornjih vrsticah je mogoče razbrati, koliko časa so se kalili tako v klubih kot v reprezentanci naši današnji junaki. Za njimi so nastopi na velikih reprezentančnih turnirjih, številne zahtevne tekme v evropskih pokalih in ne nazadnje tekme v vse zahtevnejšem slovenskem prvenstvu. Prav s kakovostnimi igrami v klubu in v reprezentanci so si "priborili" nastope v močnih in predvsem bogatejših klubih. Njihova vrednost je bila dobesedno iz leta v leto višja, klubi pa vse večji, pomembnejši v evropskem prostoru. Vsaka tekma je bila za njih nova učna ura in priznati moram, da so odlični učenci. In še nekaj, kar je zame zelo pomembno. Iz mozoljastih fantičev, ko sem jih spoznal, so v večini postali možje, očetje. Imajo družine, očitno tudi spremljevalke (žene ali partnerice), ki jih razumejo, jim pomagajo in seveda misli so zdaj pri večini le pri rokometu. Seveda v reprezentanci niso zaradi denarja, temveč zaradi veselja, dobre družbe in pripadnosti domovini.

Čeprav nisem več blizu reprezentanci, slišim, da so res zadovoljni z novim selektorjem, da se vodstvo z Bobincem, Cvijičem in drugimi trudi za čim boljše pogoje. Eni celo pravijo, da so postali malo večja družina, ki se zaveda, da morajo držati skupaj v dobrem in slabem. Na igrišču in zunaj njega.

In vse to je tisto, kar na koncu prinaša uspeh. Ni naključij in nič ne pride čez noč! In še nekaj. Morda je čas tudi za kakšno zlato?