Foto: Val 202
Foto: Val 202

Z veseljem lahko ugotovimo, da se stari vzorci vendarle poslavljajo: nedavno razkritje slovenske policije, da domnevni napadalec z garažnih stopnic nad opozicijskim poslancem, ki bi po lastnih besedah lahko končal tudi ubit, ni izvedel fizičnega stika, je v kar najširši javnosti vzbudilo posmeh in prebudilo domišljijo, kar je proizvedlo na tone odličnih vicev. To je jako dobro. Kdor se heca, ga ni (več) strah; neko stopnjo normalizacije smo v družbi lani torej vendarle dosegli. Premik v svet, kjer se s politiko ukvarjajo politiki, državljanke in državljani pa se ukvarjajo s svojim delom, velja pozdraviti.

Poslušaj Jajca: Tretji človek

Manj dobro je, da kritika aktualne oblasti v dobršnem delu javnosti še vedno ni zaželena, da koalicija to še vedno izkorišča, kjer le more, medtem ko se dolgonosi pristaši nekdanje oblasti ob stiku z njo nekaj trudijo celo z njenim speljevanjem na svoj mlin – kar neuspešno, skrajno infantilno, popolnoma napačno ter konkretno trdobučno, a vendarle.

Delno je odklonilen odnos dela populacije do kritiziranja aktualne oblasti mogoče razumeti: strah, celo panika pred potencialno vrnitvijo prejšnje vladajoče garniture sta v državljankah in državljanih po dveh letih (komaj) preživetega terorja še vedno prisotna. Toda oba izkazujeta skrb vzbujajoče pomanjkanje samozavesti, saj je naša družba očitno devastirana do mere, ko ne razume več, da je ona ta, ki odloča, da je politika v njeni službi, in ne obratno. Če se argumentirani kritiki zdaj odpovemo, je tortura prejšnje oblasti dosegla svoje. Poleg tega je to sklepanje napačno, ker za vladanje nimamo na voljo izključno onih prej ali teh zdaj.

Naroči se na Jajca!

Jajca – tedenska kolumna Anje Zag Golob o metaforah, pa tudi o umetnosti, kulturi in družbi – ne nujno v tem vrstnem redu.

Naroči se na podkast!

Pravzaprav se več in več ljudem bolj in bolj zdi, da sta si prejšnja in zdajšnja možnost nenavadno, naravnost nelagodno nalični. Karakternih izkazov ter stvarnih dokazov za tako tezo je vsak dan več, kar je obenem dober argument za trditev, da to ne moreta biti edini možnosti. Kje je tretji človek? Ni ga. Še. Treba si ga bo ustvariti. In sicer nemudoma, kajti časa do prihodnjih državnozborskih volitev ni več dosti. Zavihati bo treba rokave in pričeti s težaškim delom. Odpreti bo treba nekatere mukotrpne teme in biti pri tem neizprosen. V prime time nacionalke bo treba vrniti kulturno debato. Del civilne družbe, katere samokritika je prepogosto precej prenizka, pa se bo moral nehati zadovoljevati z drobtinicami, ki padejo z mize, in sklepati pod njo pakte z oblastjo, misleč izključno na lastne privilegije; če seveda s svojim angažmajem misli resno.

Začnemo lahko, denimo, z javno tribuno o volilni (ne)udeležbi, o ljudeh z volilno pravico, ki slednje zavestno ne izkoristijo. Če je namreč ne bomo začeli mi, jo bo ultra desnica. Kako se bo končala, si lahko ogledamo pri zahodnih sosedih.

Obvestilo uredništva:

Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.