Kmetijska politika je bila vedno ena ključnih politik Evropske unije. Ne samo, da je to ena prvotnih točk, okoli katerih je bila zgrajena predhodnica današnje Unije, Evropska gospodarska skupnost, ampak ostaja tudi danes eden najpomembnejših temeljev evropskega gospodarstva. Gre namreč za enega največjih in najmočnejših gospodarskih sektorjev v EU-ju – Unija je na primer največja samostojna izvoznica hrane –, ki mu je namenjena približno tretjina vsakoletnega evropskega proračuna, pri čemer je v trenutnem proračunskem obdobju to zastavljeno malo drugače.

Prva skupna kmetijska politika je bila dogovorjena leta 1962. Osnovni cilji so bili trije in ostajajo v središču kmetijske politike še danes: izboljšati produktivnost in uravnavati skupni trg s kmetijskimi pridelki, zagotavljati dostopnost hrane po razumnih cenah in zagotavljati kmetom pošten življenjski standard. V zadnjem obdobju je med ključnimi tudi varovanje okolja in naravnih virov, pri pridelavi hrane pa se v ospredje postavlja predvsem dejstvo, da mora biti ta ne samo dostopna, ampak tudi varna in kakovostna.

Za doseganje omenjenih ciljev ima EU na voljo dva t. i. kmetijska stebra. V prvem stebru so neposredna plačila, ki so namenjena kmetom za spodbujanje pridelave hrane glede na naravne danosti in potrebe EU-ja, za zaščito okolja, pa tudi za ohranjanje kmetijstva tam, kjer bi morda brez spodbud izginilo, ter tržni ukrepi, s katerimi se uravnava skupni trg in zagotavlja, da agroživilski sektor ni tako izpostavljen nihanju cen. Drugi steber je namenjen razvoju podeželja, ki obsega skoraj polovico območja EU-ja in kjer živi petina prebivalstva.

A skupna kmetijska politika za obdobje 2023–2027 je v kombinaciji z nekaterimi drugimi EU-politikami (predvsem okoljsko oz. zelenim prehodom) in zaradi političnega dogajanja po Evropi najbolj razburila kmete po Evropi. Zakaj?

Evropska birokracija verjetno utemeljeno slovi kot ena najbolj zapletenih na svetu, svoje pa k nešteto pravilom in predpisom dodajajo še nacionalne zakonodaje, ki so različne – tako kot so si različne države. Zapletati se je začelo že v obdobju covida, ko so se zapirale meje in se je prvič pokazalo, kako zelo odvisne so evropske države druga od druge, ko gre za pridelavo in dobavo hrane. Z ruskim napadom na Ukrajino ter evropskimi ukrepi, ki so sledili, pa so se evropski kmetje znašli v precejšnjih težavah.

Jernej Turk, predstojnik katedre za agrarno ekonomiko in razvoj podeželja na mariborski fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede, predvsem pa strokovnjak na področju kmetijske politike, v pogovoru najprej poudari širši okvir skupne kmetijske politike EU-ja: "Od njenega rojstva naprej, torej od leta 1962, je edina stalnica Skupne kmetijske politike pravzaprav ta, da se nenehno spreminja. Obseg teh sprememb je bil pač odvisen od narave težav, s katerimi se je v preteklosti spoprijemalo oz. se tudi danes spopada evropsko kmetijstvo ter agroživilska industrija."

"Ključna prelomnica teh dogodkov je v mnogočem vezana na leto 1995, ko je za SKP začel veljati režim Svetovne trgovinske organizacije, z njo povezani sporazum o kmetijstvu ter v okviru Urugvajskih krogov pogajanj sprejete določene obveznosti za znižanje zunanjetrgovinske zaščite. Cilj nadaljnje liberalizacije je bil dosežen v Dohi leta 2001, kjer sta bili glavni temi prav kmetijstvo in konkurenčnost, pa precejšnja razhajanja med EU-jem in ZDA okoli teh vprašanj ipd. Temu je sledil podpis Lizbonske pogodbe, ki je bil politični dokument na ravni EU-ja in kjer so bili postavljeni njeni institucionalni okviri," našteva ključne dogovore, ki so oblikovali današnjo skupno politiko na področju kmetijstva.

"Tudi zdaj smo priča nekakšnemu preobratu oz. zasuku v SKP-ju – predvsem v smislu večje okoljske ozaveščenosti Evropejcev – kar je treba na generalni ravni seveda pozdraviti –, ki pa so mu dejansko sledili nekoliko nepreudarni, da ne rečem slabo premišljeni ukrepi Evropske komisije, kar je posledično povzročilo revolt kmetov v praktično celotni Uniji," razlaga Turk.

Kombinacija spodbujanja zelenega prehoda, ki je bil, kot zdaj priznavajo tudi v Bruslju, premalo usklajen oz. praktično neusklajen s kmetijskim sektorjem, težav pri podražitvah surovin (predvsem gnojil in semen) in naftnih derivatov zaradi embarga na ruske izdelke in naklonjenost odločevalcev k reševanju ukrajinskega gospodarstva oz. vsaj kmetijskega sektorja z dovoljevanjem uvoza hrane iz države, ki ni v Uniji, na že sicer precej krhek evropski prehranski trg, je kmete pognala v zrak.

Turk se strinja, da ravnanje Bruslja ni bilo najbolj ustrezno: "Vse bolj se kaže, da je Evropska komisija vseeno delovala nekoliko prenagljeno pri pripravi aktualnega EU-proračuna, in to prav v delu, ki se nanaša na kmetijstvo. Povečana skrb za okolje, podnebje in biotsko raznovrstnost je popolnoma razumljiva in dobrodošla, vendar ne na račun evropskega kmeta."

Kot poudarja strokovnjak, je kmetijstvo namreč gospodarska panoga in njegova osrednja naloga je pridelava hrane: "Izkazano veliko nezadovoljstvo kmetov po Evropi s takšnim zasukom kmetijske politike EU-ja je zato razumljivo in tudi pričakovano, saj veliko večino kmetov vodi ekonomski interes." Pri tem pa je kritičen do pomanjkanja posluha za stroko: "Ker je kmetijska politika precej kompleksna znanstvena disciplina, bi se bilo treba v prvi vrsti zatekati k stroki, ne pa k raznoraznim aktivistom in vplivnežem na socialnih omrežjih, čemur smo priča v zadnjem času tudi pri nas."

Kot pravi, je EU s svojo razvito protekcionistično politiko vedno ščitila domače kmetijske proizvajalce, kar je tudi eno od izvornih načel SKP-ja: "Glavni plačniki takšne politike so seveda evropski davkoplačevalci – samo v preteklem programskem obdobju 2014–2020 so bile za SKP na razpolago 404 milijarde evrov."

Potem pa sta se zgodila covid in Ukrajina. Na vzhodu EU-ja, predvsem na Poljskem, so se zaradi evropskih ukrepov po izbruhu vojne v Ukrajini kmetje znašli pred poplavo poceni ukrajinskega žita, ki jim je predstavljalo nelojalno konkurenco, v Nemčiji in Franciji so kmetje protestirali zaradi drastičnega zmanjšanja subvencij za gorivo, dodatne obdavčitve, evropska birokracija, nizke odkupne cene in (po njihovem mnenju) prestrogi okoljski standardi so na ulice pognali kmete tudi v Belgiji, Španiji, na Nizozemskem, marsikje so protestno celo uničevali hrano in s tem opozarjali tudi na nekritičen uvoz hrane iz zunanjega, neevropskega trga.

"Pošteno je treba priznati, da je Evropska komisija pri tem zatajila, saj je v imenu zagotavljanja hrane državam v razvoju dopustila uvoz kmetijskih pridelkov iz Ukrajine (v prvi vrsti žita, perutninskega mesa, oljnic ter sladkorja), katerih prodaja pa se je vršila seveda že pred tem, ko so prispela na 'domicilne' trge. To je neizogibno povzročilo izrazit padec cen teh kmetijskih proizvodov v Evropi in sprožilo val demonstracij kmetov v nekaterih najpomembnejših članicah EU-ja, na primer v Belgiji, Franciji, Nemčiji, na Nizozemskem, Poljskem, v Španiji itd." ocenjuje Turk.

Kot še pravi, se ravno v tem času evropski kmetje znova sprašujejo, kako preseči nizke odkupne cene žit, ki grozijo tudi letos in bi tako že drugo leto zapored lahko prizadele večino kmetijskih proizvajalcev. "Visoka stroškovna učinkovitost nekaterih ukrajinskih kmetijskih pridelkov ima lahko zato po mnenju nekaterih predstavnikov kmetijskopolitične stroke daljnosežne posledice, ki lahko tudi ogrozijo sam proces integracije Ukrajine z EU-jem – spomnimo se samo bolj ali manj 'upravičenih strahov' francoskih kmetov v času, ko se je v EU vključevala Poljska," opozori na potencialno širšo problematiko.

Pred evrovolitvami obrat: Komisija popustila pod pritiski

Odločevalci so po uporu kmetov po Evropi na koncu vendarle delno popustili. Evropska komisija je ob podpori držav članic Evropskemu parlamentu predlagala omilitev nekaterih ukrepov iz SKP-ja, ki se nanašajo predvsem na izplačilo finančnih sredstev, namenjenih varovanju okolja. Turk se strinja, da je bilo v ozadju popuščanja gotovo tudi nekaj "kupovanja miru" pred prihajajočimi volitvami: "Ni nobena skrivnost, da imajo večje članice Evropske unije, kot so recimo Nemčija, Francija in tudi recimo Poljska, večji vpliv na dogajanja v evropski kmetijski politiki kot pa kakšne druge članice. Tudi kmetijski lobi predvsem v Franciji ima zelo pomemben vpliv na odločevalce doma in v Bruslju. Prihajajoče volitve v EU-ju lahko zato predstavljajo razmeroma prelomen korak v vseh teh procesih"

"Legitimen interes političnih strank je, da nagovarjajo volivce, v večini držav EU-ja pa imajo stranke desne provenience večjo podporo kmetov kot stranke pretežno levega političnega pola. Ni si zato treba delati utvar, da se prav na podeželju ne bo stopnjeval angažma najrazličnejših političnih strank v prepričevanju svojih potencialnih volivcev, vendar bi evropski kmet moral ostati zavezan v prvi vrsti svojemu ekonomskemu interesu ter s tem posledično doseganju višjega življenjskega standarda," opozarja.

Omilitev ukrepov, predvsem za manjše kmetije

Po nedavno potrjenih spremembah morajo evropski kmetje, če želijo v celoti prejeti neposredne podpore iz skupne kmetijske politike, upoštevati devet t. i. dobrih kmetijskih in okoljskih pogojev (GAEC), ki so namenjeni varovanju okolja in podnebja, pri čemer je Komisija nekaj pogojev omilila – predvsem za manjše kmetije (10 hektarjev ali manj), pri katerih preverjanje izpolnjevanja pogojev sploh ne bo več potrebno, kar pomeni, da za neizpolnjevanje pogojev tudi ne bi mogli biti več kaznovani.

Eden od pogojev, ki zdaj ni več obvezen, določa, da morajo kmetje del ornih površin pustiti neobdelan. Kmetje zdaj lahko še vedno del zemlje pustijo neobdelan ali pa vzpostavijo nove krajinske značilnosti, kot je drevje. Finančno podporo prejmejo v vsakem primeru. Drugi pogoj, za katerega je komisija predlagala spremembo, se nanaša na kolobarjenje na ornih zemljiščih. Namesto za kolobarjenje bi se lahko kmetje odločili diverzifikacijo pridelkov. Komisija predlaga še večjo prožnost pri pogoju o minimalni pokritosti tal v občutljivih obdobjih. Članice bi imele bolj proste roke pri določanju teh obdobij in tudi določanju, s čim morajo biti tla pokrita.

Poleg tega bi lahko članice v primeru izrednih vremenskih pogojev, ki bi kmetom preprečili izpolnjevanje okoljskih pogojev, omogočile začasno odstopanje. Prav tako pa bi lahko po novem nacionalni strateški načrt SKP-ja države članice spremenile dvakrat na leto, in ne samo enkrat.

Birokracije kljub ciljem njenega zmanjšanja žal še vedno ni manj

Za vse, ki niso dnevno vpeti v kmetijsko politiko, se vsa ta pravila zdijo precej zapletena, mnogo preveč birokratska. "Absolutno se strinjam, da je celotna kmetijska politika v mnogih segmentih preveč zapletena in da tudi nič ne kaže, da bi v bližnji prihodnosti to pomanjkljivost odpravili oz. jo vsaj nekoliko omilili. Kdor se je kdaj gibal po bruseljskem parketu, bo vedel, o čem govorim," pravi Turk in dodaja, da je bil eden od ciljev strateškega načrta za obdobje 2023–27 tudi poenostavitev postopkov, zmanjšanje birokratizacije ipd. "Resničnost je žal nekoliko drugačna," pristavi.

Turk poudarja, da "nedvomno nikoli ne bodo zadovoljni vsi akterji", a ob tem zatrjuje, da kljub vsemu Bruselj državam članicam pušča deloma proste roke: "Če na tem mestu navedem primer Slovenije in naše prehranske varnosti. Problem naše samooskrbe s hrano zagotovo ni enak prevladujočemu položaju v EU-ju, ki dosega izrazite presežke s hrano. V tem kontekstu se je s Strateškim načrtom (SN 2023–27) dala možnost posameznim članicam EU-ja, da same koncipirajo svoje ukrepe – glede na svoje potrebe in prioritete. Če zelo poenostavim, ta koncept 'subsidiarnosti' pomeni, da si država članica (Slovenija) sama izbere nabor ukrepov, ki jih potem izvaja, evalvacijo vsega tega po koordinira Evropska komisija."

"Osnovni cilj bi moral biti mlad ter ustrezno izobražen kmet"

"Če mislimo s pridelavo hrane popolnoma resno, potem se mora nujno povečati konkurenčnost kmetijske proizvodnje v povezavi z znanjem, digitalizacijo, generacijsko prenovo na podeželju (mladi kmetje) – osnovni cilj bi namreč moral biti mlad ter ustrezno izobražen kmet. Seveda bo pri tem potrebno tudi večje okoljsko ozaveščanje, kot je to tudi sicer generalni trend pri SN-ju 2023–27, vendar bo pri tem smiselno vzpostaviti usklajen ter uravnotežen razvoj obeh usmeritev," je prepričan poznavalec področja.

Ob tem pa poudari še en vidik: "Kmetijska politika ni samo golo razdeljevanje denarja. Kmetijska politika je mnogo več. Je znanstvena disciplina, ki zahteva temeljito poznavanje agrarne ekonomike in sorodnih ved. Politika pa je umetnost možnega ter stkana iz kompromisov in jo ljudje praviloma dojemajo predvsem v tistem slabšalnem pomenu boja za oblast, kjer so dovoljena vsa demokratična sredstva, ki pa so včasih žal na meji demokratičnega diskurza."

Da posamezniki nemalokrat s prstom kažejo bodisi proti Bruslju bodisi proti aktualni vladi, tako za Turka ni presenečenje. "Mogoče je razlog tudi v tem, da se absolutno premalo zaupa strokovnjakom, ki se profesionalno ukvarjamo z agrarno ekonomiko in kmetijsko politiko, več pa prej omenjenim vplivnežem in raznoraznim aktivistom ter seveda politikom v tistem klasičnem pomenu besede, ki pač opravljajo svoj poklic in se predvsem borijo za svoj prostor pod soncem oz. naslednji mandat," še sklene pogovor.