Katarina Kurtjak je glasbenica, glasbena pedagoginja in skladateljica z magisterijem iz muzikologije. Že več kot 15 let poučuje klavir, glasbeno teorijo in petje ter organizira glasbene delavnice za predšolske otroke. Ukvarja se tudi z otroki z motnjo avtističnega spektra. Raziskuje nove učne metode, s katerimi bi učenje klavirja in same glasbe postalo terapevtsko, učinkovitejše in prijetnejše. Raziskuje tudi vpliv glasbenega udejstvovanja na otrokov razvoj in ustvarja glasbeno gradivo za prijetnejše učenje tako nevrotipičnih kot nevrodivergentnih otrok. Trenutno poučuje glasbene predmete na Srednji gradbeni, lesarski in vzgojiteljski šoli v Novem mestu. Manca Kok pa je ravno opravila raziskovalni magisterij iz psihologije na univerzi v Amsterdamu. V svojih raziskovalnih projektih se je ukvarjala z medosebno sinhronizacijo, filološkimi komponentami v psihoterapiji z boksom in problemi pri klasifikaciji duševnih motenj z možganskim slikanjem. Skupaj s Saško Rakef sodelujeta pri projektu B-air, pri katerem raziskujeta učinke glasbe na socialni in čustveni razvoj otrok z motnjami avtističnega spektra.
Zakaj ste se lotili raziskovanja tega področja?
Katarina: Zgodilo se je povsem spontano, ko sem pred več kot 15 leti učila klavir v glasbeni šoli in me je mama otroka s posebnimi potrebami vprašala, ali pri nas poučujemo tudi otroke z motnjami avtističnega spektra. Spomnim se, da sem se takrat prestrašila, saj sem menila, da tega ne bi znala. Ampak obenem me je spodbudila, da sem se udeležila izobraževanja za poučevanje otrok s posebnimi potrebami, ki mi sicer, če sem čisto iskrena, ni kaj dosti nekaj pomagalo. Sem se pa takrat odločila, da se bom sama poglobila v to področje, in sem se res. Tako sem zaradi ene vztrajne mame vzela prvega učenca z motnjami avtističnega spektra, da se je pri meni učil igrati klavir. Marsikaj sem naredila narobe, toda pozneje se je izkazalo, da so se moji poskusi učenja na drugačne načine obrestovali. Ta otrok, ki je več let vztrajal, je sčasoma pokazal napredek na drugih področjih. Šele s projektom B-air pa sem začela načrtno in sistematično opazovati, kakšni so napredki treh otrok z različnimi motnjami avtističnega spektra in na katerih področjih, ter si to zapisovati.
Tri leta ste spremljali spremembe pri treh otrocih z različnimi motnjami avtističnega spektra, ki ste jih učili igrati klavir. Mi lahko poveste kaj več o otrocih, ki so sodelovali v projektu?
Katarina: Najstarejši fant je bil ob začetku projekta star 15 let, a sem ga poznala že od 8. leta, deklica je imela 10 let, drugi fant pa 12. Vsi trije imajo različne motnje avtističnega spektra: aspergerjev sindrom, pri deklici dispraksija in motnje govora, zbranosti, pozornosti, tudi nekaj težav v motoriki, so pa vsi trije izredno nadarjeni za glasbo. Cilj našega triletnega projekta je, da skupaj z njimi ustvarimo umetniško delo, eno skladbo. Skozi to ustvarjanje pa je potekala evalvacija. Pravzaprav je šlo za raziskovanje in ustvarjanje, kajne?
Manca: Ja, šlo je za to, da Katarinine izkušnje spravimo v pregled, nekakšen seznam metod, ki jih je preverila, ali delujejo ali ne. Za vsakega otroka je pač drugače. Brez literature o različnih metodah mora vsak učitelj, ki se prvič sreča z otrokom z motnjo avtističnega spektra, vse sam preučiti in ugotavljati, kaj in kako.
Torej so v projektu nastala nekakšna navodila in tehnike poučevanja za otroke z motnjami avtističnega spektra?
Katarina: Deloma oziroma nasveti in predlogi, ker je vsak otrok drugačen, tako da se bo morda kakšen učitelj soočil z učencem, pri katerem nič od tega ne bo delovalo. Imela sem srečo, da sem imela dnevniške zapise od prejšnjih let in še 13 drugih učencev. Ob njih sem lahko videla, kaj je uspešno in kaj ne, pri kateri motnji je mogoče kaj prej delovalo in kaj ne. Zapisovala sem tudi, kako sem prilagajala svoje metode; če sem na primer začela z barvami in ni šlo, sem dodala črke. Če tudi to ni šlo, ker otrok ni bral ali govoril, sem vse skupaj zamenjala z elastikami ali dodala številke.
Kje lahko najdemo te vaše zapise in ugotovitve?
Manca: Nedavno smo jih predstavili na webinarju, kjer je Katarina pripravila pregled teh metod, opisane so tudi v najinem radiofonskem eseju skozi narativ, ki je tudi zvočno podkrepljen s posnetki njenih učnih ur in združuje različne perspektive staršev in samih otrok, ki jih je učila. Webinar (Glasba in avtizem) je bil organiziran v sodelovanju s SiNAPSO in je v angleščini objavljen na Youtubu. Radiofonski esej v dveh delih pa je šel ravno prejšnji teden v eter na programu ARS: https://www.rtvslo.si/b-air/novice-in-dogodki/radiofonski-esej-obrazi-avtizma/684613. Poleg tega bo objavljeno še poročilo v B-air knjižici, ki bo izšla konec leta, ko se projekt tudi konča.
Kaj ste ugotovili v teh treh letih, kako se je učenje klavirja odražalo na mladih, ki ste jih spremljali?
Katarina: Vsi so neverjetno napredovali na socialnem področju. Deklica, ki se sprva ni čisto nič odzivala, niti neverbalno, se je začela po končanih urah klavirja na glas smejati. Znala je celo pozdraviti, sicer plašno, nakazala mi je, kaj bi rada igrala in česa ne. Začeli sva z improvizacijo, kar je bilo tudi zame nekaj novega. Improvizacije sem se izogibala, ker to nekako ni v moji naravi, ni mi bila privzgojena. Eden od dečkov je začel zelo dobro brati, zdaj bere knjige, in to že kar debele. Drugi fant je začel sam ustvarjati glasbo. Je izredno nadarjen in zelo rad sestavlja skladbe. Iskal jih je na spletu in sestavljal skupaj. Zdaj pa je ugotovil, da lahko skladbe, ki so mu všeč, prenese v note in napiše priredbe skladb, ki so mu všeč. Postal je zelo samozavesten in tudi on je v teh treh letih postal čisto druga oseba. Pride, pozdravi, na koncu reče, lepo se imej ali pa spočij se, Katarina. Neverjetno je, da je bil to pred tremi leti fant, ki je komaj komuniciral z mano. Zdaj gre tudi sam na avtobus v šolo, je srednješolec in si želi ustvariti svoj kanal na Youtubu prav s priredbami in t. i. tutoriali. To so stvari, ki jih res komaj verjamem. Pri nekaterih je napredka seveda malo manj, pri deklici je denimo že to, da pride nasmejana na uro.
Manca: Pa tudi nastopala je že.
Katarina: Res je. Nekoč sva nastopali skupaj, kar je bilo precej neverjetno, saj pred tem ni bila pripravljena niti stopiti v razred, dokler ni iz njega odšel učenec, ki je imel uro pred njo. Tudi mene je zelo težko sprejela, zato me je presenetilo, da je želela nastopiti z menoj štiriročno, in prav nič je ni motilo občinstvo. Zdaj igra tudi s svojo mamo in tako preživljata skupni prosti čas. Starši so opazili tudi druge spremembe, toda najizrazitejši napredek je pri socialnih veščinah.
Zakaj pride do teh sprememb?
Manca: Poznani sta mi dve različni razlagi. Prva je nevrološka, saj so pri motnjah avtističnega spektra nevronska omrežja, ki podpirajo socialno procesiranje, navadno manj aktivna ali manj razvita. Že pri dojenčkih se opazi, da recimo ni uglaševanja z mamo, otrok se manj pogosto sinhronizira s tem, kar mama počne. V glasbi pa lahko najdemo celo neko miniaturno življenje. Pri sodelovanju z učiteljico je treba vzpostaviti socialno časovnico odzivanja, kar je sicer lahko zahtevno, ampak v glasbi lahko čisto neomejeno; te sposobnosti niso čisto nič drugačne kot pri nevrotipičnih otrocih. Omrežje za procesiranje glasbenih dražljajev je torej popolnoma ohranjeno oziroma je celo nadpovprečno, saj pri otrocih z motnjami avtističnega spektra pogosto opazimo nadpovprečne sposobnosti. Starši so poročali o velikih odzivih pri njih in zelo dober posluh. Tako se neke sposobnosti, ki so za nas čisto naravne – da se denimo znotraj socialnih interakcij odzovemo, se takoj uglasimo z drugo osebo, uglasimo recimo dihanje, korak –, pri osebah z motnjami avtističnega spektra ne zgodijo spontano. V glasbi pa je vse to mogoče, ker vsebuje socialne in čustvene komponente, tako da je zanje to procesiranje veliko lažje kot v socialnih interakcijah, ki jim morda niso razumljive ali niso nekaj, kar bi naravno sprožilo odziv. To je ena razlaga. Druga pa bi lahko bila tudi to, da v nevrotipičnem svetu kot nevrodivergenten otrok nisi slišan oziroma se ne najdeš. V glasbi pa, že samo pri konkretnem udejstvovanju pri učenju klavirja, že ko zaigraš, lahko slišiš del sebe. Ker to ni nekaj mehanskega, ampak ti to ustvarjaš. Vsaka glasba ima neko interpretacijo in ti se tam lahko slišiš in ugotoviš, da si ne le zmožen tega izražanja, ampak tudi zmožen biti slišan, da se učiteljica oziroma drugi ljudje odzovejo nate. To je recimo druga razlaga, bolj na doživljajski ravni.
Verjetno je cilj tega in podobnih projektov na tem področju, da bi se tudi družba odzvala in bi glasbene šole omogočile tak način poučevanja otrok, saj to tako pozitivno vpliva nanje. Manca, dejali ste, da že dolgo časa opozarjate na to, a je še vedno zelo malo glasbenih šol, ki ima takšne programe. Kaj menite, zakaj ni posluha za takšno poučevanje glasbe?
Katarina: Ko bi le vedela. Upam, da se bo pri tem kaj premaknilo, ampak že na fakulteti na glasbeni pedagogiki šele zadnja leta govorijo o metodah poučevanja otrok s posebnimi potrebami. Spomnim se, da je bilo v času mojega študija v treh letih organizirano zgolj eno predavanje, ki se je osredotočalo na slepe. Na Gorenjskem in Dolenjskem imajo zasebne glasbene šole, ki se s tem ukvarjajo; v javnem šolstvu pa tak posameznik – in niti ni nujno, da ima motnje avtističnega spektra, ampak malo drugačen način razmišljanja – največkrat niti ne dobi priložnosti, saj ga ne sprejmejo, če pa je sprejet, takoj prvo leto ugotovijo, da ne bo šlo. Kratko malo se držijo starega učnega načrta, ki je po mojem že desetletja isti. Name so se obrnili starši iz Primorske in mi povedali, da je tam nemogoče dobiti glasbeno šolo, ki bi sprejela otroke s posebnimi potrebami, čeprav imajo popoln posluh. Nekaj se sicer premika pri mladih pedagogih, ki sami organizirajo delavnice na tem področju, a potrebujemo več izobrazbe.
Če prav razumem, gre trenutno zgolj za dobro voljo redkih posameznikov in precej drage zasebne šole, ki jih imamo zgolj v dveh slovenskih regijah. Bi moralo po vajinem mnenju takšno poučevanje postati del izobraževalnega sistema? Ne nazadnje je tudi to inkluzija, h kateri naj bi kot družba stremeli.
Katarina: Vsekakor. Mislim, da je tudi sistem, ki ga imamo v glasbenih šolah, preživet. Zastavljen je tako, da usvojiš standard, ki ti omogoči neko tehnično znanje. Po mojem mnenju pa bi moral biti namen glasbene šole otroke odpreti glasbenemu ustvarjanju. Ker tega ni, veliko otrok po končani glasbeni šoli nikoli več ne pogleda inštrumenta. Veliko je pritoževanja tudi nad poukom teorije, ki bi lahko bilo drugačno.
Manca: Se strinjam.
Glasba je zelo širok pojem. Katera zvrst glasbe pa najbolj vpliva na pozitivne spremembe pri otrocih z motnjami avtističnega spektra?
Manca: »Svoja« glasba. To pomeni, da ni enega samega odgovora, kajti ko smo bolj odprti do glasbene improvizacije, je več prostora za iskanje te svoje glasbe. Seveda je znano dejstvo, da večino ljudi določeni zvoki pomirjajo, dober bas bo večino ljudi potisnil v gibanje, to so neki vzorci. Vendar se ne najdejo vsi v njih in jim ne morejo enako pomagati.
Katarina: Tudi moje učence pritegnejo zelo različne stvari. Nekatere je pomirila težka rokovska glasba, večino otrok z motnjami avtističnega spektra pa je motilo, če je bila glasba preglasna in če je vsebovala visoke frekvence. Večini je najbolj ustrezala klasična glasba iz obdobij baroka in klasicizma. Ampak kot sem rekla, res so si tako različni, da meja ni.
