S koronavirusom živimo že dobrega pol leta in vsi opažamo, da se nam je življenje precej spremenilo. Navaditi smo se morali na zaščitne maske, razkuževanje, ohranjanje medosebne razdalje. Zavedamo se, da so ti ukrepi potrebni za zaščito lastnega zdravja in zdravja naših bližnjih ter širše okolice. Kljub temu so preizkušnje, ki smo jim izpostavljeni, težke.
Kako se v teh novo nastalih pogojih znajdejo osebe z okvaro vida, slepi in slabovidni, smo povprašali psihologinjo, dr. Tjašo M. Kos.
Gospa Kos, vaša osebna izkušnja je, da ste vid izgubili med študijem. Kako ste se s tem spopadli?
Izguba vida je bila zame življenjski preokret. Do takrat nisem niti pomislila, da bi se to lahko zgodilo. Bila sem dobesedno sredi življenjskega zagona … Mlada ženska pri 24-tih, rada sem imela barve, slikala, brala, potovala … skratka počela vse, kar počne mlado dekle. Potem pa se je moj svet nenadoma ogrnil v temo. Seveda je bilo to hudo. Prognoze so bile tako slabe, da se je slepota ob tem zdela pravzaprav majhen problem … In vendar se je v vsej takratni stiski začelo počasi, korak za korakom, svetlikati. Tam nekje ... v daljni prihodnosti. Zagotovo so mi pri tem zelo veliko pomagali ljudje, predvsem izredno dobrohotni in pozitivni zdravniki, med njimi dr. Rajter, moja draga zdravnica, ki mi je vlivala pogum in me bodrila na vsakem koraku ter budno spremljala moje okrevanje.
Izguba vida je bila zagotovo šok, vendar mi ga je ob veliki meri podpore uspelo preživeti in zaživeti naprej.
Kako je vplivalo to na vaše izobraževanje, na poklicne in osebne odločitve?
Po enoletni rehabilitaciji sem se vrnila k študiju psihologije. Nekaj časa so bile zelo prezentne ideje, da naj bi šla študirat nemščino in angleščino, saj ta dva jezika tekoče govorim. Nekako po principu – saj je slepa in naj bo vesela, da sploh ima poklic. Po liniji najmanjšega napora ali kako pravijo. Veliko je bilo dvomov, ali sploh kaj zmorem. Veliko skepse, nezaupanja, ki sem se ga občasno tudi sama »nalezla«.
Roko na srce mi je takrat, čisto na začetku, veliko pomagal »naglavni greh mojega otroštva« - trma. Vedno so mi namreč govorili, da sem trmasta in da če si nekaj zapičim v glavo, to tudi izpeljem. Psihologija je bila od nekdaj moja velika ljubezen, tako da sem se takrat borila in izbojevala to, da sem se vrnila k študiju psihologije. Za to sem hvaležna še danes.
Kasneje mi je na moji izobraževalni poti ogromno pomagal moj partner Rok. On je bil tisti, ki je ves čas verjel vame in me je podpiral. Še posebno kasneje, ko sem se usmerila v psihoterapijo. Brez njegove nesebične podpore in predanosti ter vere vame, mi zagotovo ne bi uspelo doštudirati in uresničiti sanj o samostojni terapevtski praksi.
Ali ste se s psihološkimi posledicami slepote ali izgube vida tudi poklicno ukvarjali? Kaj je vaše področje dela?
Poklicno se s populacijo slepih in slabovidnih tako rekoč ne srečujem. Izjema so razne delavnice in predavanja, ki jih občasno pripravljam za Zvezo društev slepih in slabovidnih, če me angažirajo. Sicer delam v samostojni, neodvisni terapevtski praksi. Pogosto se srečujem z ljudmi, ki trpijo za tesnobo. Razne anksiozne motnje in depresivno anksiozna simptomatika grenijo življenje številnim posameznikom v današnji družbi. Dobra novica je, da se da pri takšnih težavah res dobro pomagati. Sodobna psihoterapevtska znanost razpolaga z učinkovitimi orodji, ki so tukaj res lahko v pomoč.
Zelo pogosto se srečujem tudi z izgorelostjo, ki je davek sodobne družbe. V zadnjem času pa vse pogosteje k meni prihajajo direktorji in menedžerji, ki trpijo zaradi raznovrstnih pritiskov sedanje krize. Razsežnosti in stiske na tem področju so res velike. Dobra novica pa je, da tudi ti »močni možje« čedalje bolj prepoznavajo pomen skrbi zase. Zavedajo se obremenitev, ki jih stalni stres in orjaški pritiski, ki so jim izpostavljeni v teh izjemnih razmerah, pomenijo za njihovo zdravje – ter moči, ki jo imajo, da si ob psihoterapevtski podpori pomagajo.
Zelo vesela sem, da k meni nekako v enaki meri prihajajo tako moški kot ženske. Pred leti je bilo bistveno več žensk, danes pa je delež približno izenačen. Kar je zelo dobra novica, saj to pomeni, da se tudi moški odpirajo za mentalno zdravje in želijo življenjsko kvaliteto, ki presega sledenje športu iz naslanjača in sobotnemu pivu z družb. To je res zelo pozitiven trend sedanjega časa.
Če se kljub temu osredotočimo na osebe s slepoto ali slabovidnostjo, s kakšnimi psihičnimi obremenitvami se srečujejo v tej novi situaciji, v obdobju epidemije covid-19?
Te obremenitve in izzivi so zelo različni, saj tudi slepi in slabovidni živijo zelo raznovrstna življenja. Nekdo, ki živi samostojno in je poklicno aktiven srečuje povsem drugačne obremenitve in stiske kot nekdo, ki živi na primer pri starših ali par, kjer sta oba slepa. Ti izzivi se med seboj zelo razlikujejo – tako kot se razlikujejo življenja slepih in slabovidnih – pa tudi njihove osebnosti.
Toda nekatere težave so skupne. Katere so težave, ki so se pojavile v tem času?
Zelo pomembna je zagotovo omejitev glede taktilnega sveta. Za slepe in slabovidne je še posebno pomembno, da se lahko orientiramo s pomočjo tipa. Tip so neke vrste naše oči. Tako kot videči nekaj pogledajo, slepi in slabovidni – potipamo. S temi virusnimi okužbami postanejo takšne stvari nenadoma – nemogoče.
Velika ovira je tudi vzdrževanje distance. Slepi in slabovidni seveda težko ocenimo distanco oz. je ne moremo oceniti. Tudi psih vodiči niso vajeni držati distance od ljudi. Slepi pa se npr. v trgovini ali na avtobusni postaji nimamo nikakršnih možnosti izogniti neželenemu stiku z ljudmi oz. držati distanco – ker ljudi preprosto ne vidimo.
Velik problem predstavlja tudi pomoč pri mobilnosti. Slepi poggosto hodimo tako, da držimo videčega za komolec. To sedaj seveda več ni možno. Tako smo izgubili pomemben vir pomoči in koordinacije na področju mobilnosti.
Pomembno omejitev pri orientaciji seveda predstavljajo tudi maske. Marsikomu od nas je vonj pomembna orientacija pri samostojnem gibanju oz. orientaciji v prostoru. Z masko je vonj zelo omejen oz. se pogosto izniči, kar posledično bistveno osiromaši zaznavanje prostora.
Tudi dostop do pomoči je zelo omejen. Slepi in slabovidni smo pogosto odvisni oz. se zanesemo na pomoč drugih, kar nam zelo olajša življenje. Pri covidu nastane problem, saj ne želiš ogrožati drugih – hkrati pa obstaja vedno tudi skrb, da bi se okužil sam.
Vsi ti fizični dejavniki pa imajo verjetno tudi psihološke posledice?
Tako je. Poseben poudarek je treba dati tudi na povečevanje emocionalne in psihološke odvistnosti. Slepi in slabovidni že tako veliko delamo na samostojnosti in se kaj lahko ujamemo v past odvisnosti in udobja, ki nam ga nudi pomoč videčih. Ob slikanju sveta, polnega nepredvidljivih nevarnosti, ki jih predstavlja covid, postane slep oz. slabovidni še bolj odvisen in navezan na tistega, ki mu nudi pomoč, saj je alternativ nenadoma bistveno manj. Povečana psihološka in čustvena odvisnost je tako lahko resen problem, ki se kaj lahko spregleda.
Osamljenost je še ena težava, ki posebno prizadene slepe in slabovidne, ki imajo že tako običajno slabšo socialno mrežo. V času epidemije covid je teh stikov še manj, saj se ljudje še bolj izolirajo.
Negotovih situacij in stisk je torej res veliko. Kaj lahko naredimo?
Res je, veliko je vsakodnevnih zagat – od težav pri nakupovanju živil do obiskov pri zdravniku. Pogosto je slepim in slabovidnim, ki živijo sami ali z družino, poglavitna skrb, da se nebi okužili, saj nimajo potem nikogar, ki bi jih kužne peljal k zdravniku, poleg tega tudi ne želijo okužiti še koga.
Teh stisk je res veliko in so zelo raznolike Zveza slepih in slabovidnih v Nemčiji in Angliji je zato za svoje člane objavila na internetni strani seznam ukrepov, s katerimi si slepi in slabovidni lahko pomagajo v času korone. Senzibilnost za potrebe te populacije je zagotovo pomembna in potrebna, saj nas uči inkluzivne družbe.
Kako se z novo situacijo, obremenitvami znajdejo slepi oziroma slabovidni starši, ki imajo doma šolajoče se otroke?
Težave so različne … Velika težava je gotovo v tem, ker marsikatero gradivo ni dostopno, tako da je proces učenja zelo težko nadzirati.
Izjemno dobrodošlo je, če lahko šola ponudi dodatno pomoč in podporo – morda s tem, da naveže stik z otrokom in pomaga pri usmerjanju dela in preverjanju ciljev. Zunanja podpora je tukaj res izrednega pomena, saj je veliko gradiva vizualnega, otroci pa potrebujejo podporo pri usvajanju snovi.
Kakšen nasvet imate za družine v tej situaciji, ko preživijo veliko več časa skupaj?
Pomembno se mi zdi, da tega časa ne gledamo kot zapor – ampak kot priložnost. Morda za povezovanje ali za razčiščevanje in razreševanje starih zamer, ran. Res a je, da je marsikdo sedaj še bolj obremenjen – šolanje, delo od doma, pogosto bivanje na majhnem prostoru. Vse to so lahko izzivi, ki dodatno obremenjujejo. Če je tako, je zdaj pravi čas, da se poišče pomoč in da se začne delati na odnosih, razvijati komunikacijo. Morda preživljati skupaj kvalitetni čas, se igrati, skupaj gospodinjiti. To je zagotovo čas, ki odpira veliko možnosti za povezovanje.
Predvsem je pomembno, da se naravnamo na to, da ta čas vidimo kot priložnost – ne kot muko. Zavedajmo se, da je ta čas, ko smo toliko skupaj, zelo omejen, da ga bo konec in da bomo kmalu zopet vsak v svojem kolesju. Če bomo ta čas gledali kot priložnost in se investirali v grajenje toplih, ljubečih odnosov, imamo najboljše možnosti, da nam bo to obdobje ostalo v toplem spominu – kot dragocen, poseben čas, vreden, da si ga zapomnimo.
Kakšne posledice menite, da bo ta epidemija pustila na otrocih, mladostnikih, odraslih, starejših?
O tem je na tej točki nemogoče govoriti. Verjamem, da bo za vsakega malo drugače. Da je teh možnih vplivov zelo veliko. Želim pa si, da bi nam ta čas pokazal, kako zelo ranljivi in krhki smo – in da nas bi usmeril k tistim stvarem, ki so zares pomembne in ki zares štejejo v življenju.
Določene posledice omejenosti prostora, stikov, pa so verjetno že opazne. Ste jih morda zaznali tudi pri vašem delu z ljudmi?
Opažam, da je res več anksioznosti – tesnobe, depresivnosti, več je zaskrbljenosti, več partnerskih konfliktov. Po drugi strani pa je tudi veliko pozitivnih iniciativ, ljudi, ki si želijo živeti bolj kakovostno, izpolnjujoče. Ljudi, ki želijo odvreči svoje stare spone in zadihati bolj polno, svobodno … bolj zaživeti – sami sebe. Oba pola sta v družbi – tisti, ki se utaplja v malodušju in skrbeh – in tisti, ki želi – težavam navkljub.. ali prav zaradi njih – rasti, se razvijati in cveteti v svoji življenjski zgodbi..
Kako si lahko v tej situaciji sami pomagamo? Kako lahko pomagamo svojim bližnjim?
Ena izmed najpomembnejših stvari je zagotovo zdrava, stabilna dnevna rutina, ki naj vključuje delo, druženje in fizično aktivnost – ter razvedrilo. Pri najstnikih naj se ne vrti vse okoli šole in pospravljanja. Tudi pri odraslih naj bo v dnevu še kaj poleg službe in gospodinjstva. To je zelo pomembno za občutek izpolnjenosti in živosti v življenju.
Zagotovo je izjemnega pomena redna kardiovaskularna aktivnost – tudi neka oblika raztezalnih vaj – npr. joga je lahko zelo dobrodošla. Na koncu niti ni tako zelo pomembno, kaj – važno je, da smo vendarle fizično aktivni.
In seveda -druženje – pa čeprav virtualno. Nekaj je bolje kot nič. Tudi virtualno druženje pomaga pri občutkih osamljenosti in izoliranosti.
V primeru psihičnih težav pa je nujno čim prej poiskati pomoč, preden se težave razrastejo in postanejo kronične. Obstaja veliko dostopnih iniciativ in storitev v družbi – npr. Telefon Samarijan ali Klic v duševni stiski oz. Tom telefon za mladostnike in otroke. Teh možnosti je res veliko in vsekakor ima smisel poseči po njih.
Pomembno je tudi ozaveščanje lastnih vrednot in vključevanje le teh v življenje – oz. sledenje temu, v kar verjamemo. Če bomo sledili svojim vrednotam, bomo še tako težke krize lažje preživljali in se v njih počutili osmišljeno.
Ali menite, da bi morali ukrepi za zajezevanje epidemije bolj upoštevati potrebe specifičnih skupin, kot so slepi in slabovidni, gluhi in naglušni …?
Vedno mislim, da je dobro govoriti o potrebah posameznih skupin, saj se družba tako senzibilizira in bogati. Glede na to, da se populacija stara, se bo velik del danes videčih ljudi slej kot prej znašel med populacijo slepih in slabovidnih. Pomembno je tudi, da se senzibiliziramo za pestrost in različnost – torej za notranje bogastvo naše družbe. Le tako bomo lahko rasli, se razvijali ter tako uresničevali naše potenciale, ki jih nosimo v sebi. Raznovrstnost, pestrost in večplastnost družbe je njeno veliko notranje bogastvo – naš skupni kapital, iz katerega lahko črpamo za svet, ki bo omogoča več sreče za vse.
