Znanstveniki zaznali "truplo" neke druge velike galaksije, ki se je združila z našo 10 milijard let nazaj, med zadnjim večjim preoblikovanjem našega širšega domovanja. To so storili s pomočjo Esinega vesoljskega teleskopa Gaia, ki z visoko natančnostjo meri lokacijo in smer potovanja milijard zvezd v naši okolici, piše v sporočilu za javnost Evropske vesoljske agencije.
Galaksija naj bi imela med 200 in 300 milijard zvezd. Gaia je do zdaj objavila katalog 1,7 milijarde zvezd, premerjenih z različnimi stopnjami natančnosti. Za 7 milijonov izmed njih je uspela določiti čisto vse želene lastnosti, od položaja v prostoru do hitrosti. Raziskovalna skupina se je zakopala v te podatke in ugotovila, da se jih 33.000 obnaša nenavadno. Te zvezde gredo v nasprotno smer kot večina ostalih zvezd Galaksije, vključno s Soncem. Ne le to, iz načina gibanja se da približno razbrati, od kod je posamezna zvezda prišla, piše v sporočilu za javnost nizozemske Univerze v Groningenu, kjer so raziskavo vodili.
Objavljena je v znanstveni publikaciji Nature.

Iz populacije 33.000 nenavadnic so izbrali vzorec 600 zvezd, ki so jih dodatno preučili s pomočjo zemeljskih opazovalnic (APOGEE). Kemična sestava je pokazala, da Galaksija ni prvotno domovanje. "Najdbo tujih zvezd v haloju smo pričakovali. Nismo pa se nadejali ugotovitve, da je večina prišlekinj prišla iz istega izvora," je izjavila Amina Helmi, vodja raziskave. "Veliko zvezd v haloju je bilo po kemični sestavi očitno drugačnih od 'domorodnih'. In še precej homogene so, kar kaže, da imajo skupen izvor."
Skupina je nadalje naračunala velikost požrtega osvetja: petina takratne Galaksije Rimske ceste. Danes je primerljiva z Velikim Magellanovim oblakom, satelitski galaksijici naši.
V čast teleskopa in instrumenta, ki sta prispevala k raziskavi, so nesojeno osvetje poimenovali Gaia-Enceladus. V grški mitologiji je Enkelad velikanski sin Gaie, ki se je skrival pod Sicilijo in sprožal potrese.
Zajeten dodatek bi lahko pojasnil vprašanje, čemu je disk Galaksije tako debel, in notranji halo tako bogat.
"Najmlajše zvezde iz Gaie-Enkelada so zelo jasno mlajše od domačih rimskocestnih na območju, ki je danes znano kot odebeljen disk. To pomeni, da je bil prednik tega diska že prisoten, ko je prišlo do združitve in zajetni Gaia-Enkelad ga je pretresel in napihnil."
V raziskovalni skupini so v preteklosti izvedli računalniške simulacije združitve dveh galaksij in kako naj bi bili videti ostanki dogodka. Z Gaio izmerjeni podatki so bili skladni s simulacijami, je dejala Helmijeva.
In čeprav dodatni dokazi niso bili več potrebni - tako Esa - jih je ekipa naštela še nekaj. Našla je še nekaj zvezd spremenljivk (njih absolutna svetlost niha) in kroglastih zvezdnih kopic, ki sledijo nenavadnim trajektorijam in spet šepetajo o tujem izvoru.

Gledanje skozi motno močvaro
Galaksije so različnih oblik. Naša je spiralna galaksija s prečko. Ima obliko diska z odebelitvijo na sredini. Disk je iz dveh delov. Prvi je tanki disk, ki je globok nekaj sto svetlobnih let in vsebuje spiralni vzorec iz svetlih zvezd. Drugi je debeli disk, ki je globok nekaj tisoč svetlobnih let, vsebuje pa do 20 odstotkov vseh zvezd.
Opazovanje Galaksije je težavno, ker smo v njej. Ne moremo se od nje oddaljiti in je videti s ptičje perspektive, temveč smo potopljeni v moten ribnik v obliki diska, zato marsičesa ne moremo videti in lahko le sklepamo, kako velika in številčna je domača meglenica. Vsekakor je le del širše strukture, ki jo deloma zastira. Med drugim središče Galaksije z ogromno črno luknjo (ali celo več njih) zakriva tudi pogled na precej širši dom, megastrukturo iz okoli 100.000 galaksij, ki je (sicer ne najširše sprejeto) poimenovana Laniakea. Vsi objekti v njej potujejo proti področju, imenovanem Veliki privlačevalec, središče Rimske ceste je ravno med nami in tem skupnim gravitacijskim ciljem. Vse skupaj pa je del velike kozmične mreže, ki skupaj s temno snovjo najbrž povezuje vse obstoječe.
V prihodnosti še večja združitev
Čez približno štiri milijarde bo Galaksija trčila s sosednjo meglenico, Andromedo. Izid dogodka je težko natančno napovedati. Andromeda naj bi bila večja, zato naj bi se Galaksija v njej porazgubila. Toda letošnja raziskava ICRAR-a je nakazala, da naj bi bili primerljivi (vsaka za približno 800 milijard Sonc mase), zato bo nastala na neki način enakovredno združena struktura.
"Trk" galaksij tudi ultimativno ni uničujoč. Velike meglenice so pogosto nastale ravno z združevanjem manjših (tudi Andromeda). Je pa lahko najmanj nekoristen za posamezna območja, saj premeša nekoč dokaj stabilne razmere. Mimoleteče druge zvezde, sistemi ali črne luknje bi lahko s privlakom razdrli sončni sistem ali pa ga povlekli v področja, kjer je sevanje drugih teles za življenje uničujoče. A ker bo do takrat Sonce že postalo rdeča velikanka, pri tem pa prepeklo in pogoltnilo Zemljo, je vprašanje najbrž irelevantno. Živelj tega planeta se bo ali preselil drugam ali pa izginil, in to skoraj povsem brez sledi.
Dobro vprašanje je sicer, ali bi življenje na Zemlji obstajalo, če pred 10 milijardami let ne bi mimo priletela Gaia-Enkelad. Kje znotraj Galaksije bi bilo Sonce? Morda v kakšnem drugem, gravitacijsko precej bolj razgibanem ali sevanjsko bolj uničujočem predelu?

Video: Simulacija združitve