Goli otok so po 2. svetovni vojni leta 1946 jugoslovanske oblasti spremenile v strogi zapor za politične zapornike, po letu 1948 pa predvsem za informbirojevce. Foto: MMC RTV SLO
Goli otok so po 2. svetovni vojni leta 1946 jugoslovanske oblasti spremenile v strogi zapor za politične zapornike, po letu 1948 pa predvsem za informbirojevce. Foto: MMC RTV SLO

Odločitev za zapor oziroma taborišče na Golem otoku so sprejeli Josip Broz - Tito, Edvard Kardelj, Aleksandar Ranković in Milovan Đilas. Otok je bil namreč popolnoma kamnit, neobljuden, oddaljen od naseljenih področij, okoli njega pa so bili močni morski tokovi, zato je bil pobeg zelo otežen.

Goli otok
Danes otok obiskujejo le turisti in pastirji z bližnjega Raba. Foto: MMC RTV SLO

Med najbolj prepoznavnimi zaporniki so bili Andrej Aplenc, slovenski novinar, Dragotin Gustinčič, slovenski politik, Tine Logar, slovenski lingvist, Vlado Davpčević, črnogorski politik, Venko Markovski, bolgarski politik, Vlado Dijak, bosanski pisatelj, Šaban Bajramović, srbski romski glasbenik, Nikola Kljusev, makedonski politik, ki je pozneje postal prvi premier samostojne Makedonije, in številni drugi.

V Srbiji so leta 2012 odločili, da bodo izplačali prve odškodnine zapornikom, ki so bili neupravičeno obsojeni na prestajanje zaporne kazni na Golem otoku. Foto: MMC RTV SLO/ L. Š.

Potem ko je Jugoslavija izboljšala svoje odnose s Sovjetsko zvezo, je Goli otok prešel pod jurisdikcijo takratne socialistične republike Hrvaške, kar sicer ni bilo pogodu zveznim jugoslovanskim oblastem. Leta 1988 so zapor zaprli, dokončno pa ga izpraznili leta dni pozneje. Od tedaj otok obiskujejo le turisti in pastirji z Raba, ki včasih pripeljejo ovce na pašo.

Goli otok
60 let od napotitve prvih zapornikov na Goli otok
Osmi dan: Goli otok - Titov gulag
Božidar Jezernik: Goli otok - Titov gulag
Objavljen seznam zapornikov na Golem otoku

V četrtek je hrvaški časopis demokratske levice Novi Plamen objavil seznam 16.101 političnih zapornikov, ki so bili na Golem otoku zaprti med letoma 1949 in 1956. Seznam političnih zapornikov na Golem otoku je po navedbah časopisa pripravila nekdanja jugoslovanska varnostna služba Udba.

Izpoved nekdanjega zapornika
V Odmevih je Slavko Bobovnik gostil nekdanjega zapornika na Golem otoku, g. Miho Cenca. Vabljeni k ogledu.

Objavljeni dokumenti so iz hrvaškega državnega arhiva, vsebujejo pa imena taboriščnikov, datum prijetja, trajanje kazni in datum izpustitve. Stalna prebivališča in narodnost vsakega so označili z administrativnimi številkami. Na objavo imen so se odzvali tudi v slovenski tvitosferi.






Očitana privrženost Stalinu
Zapornikom so oblasti v času, ko se je razplamtel spor med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo, tedaj očitale privrženost nekdanjemu sovjetskemu voditelju Josipu Stalinu. To je bilo eno najbolj dramatičnih obdobij v zgodovini nekdanje skupnosti jugoslovanskih narodov. Po podatkih časopisa je oblast registrirala približno 55 tisoč ljudi, ki naj bi izrazili naklonjenost Stalinu, približno 16 tisoč pa jih je zaradi tega končalo v zaporih.





Na otoku največ Srbov

V Novem Plamenu so navedli, da so bili na Goli otok pripeljani zaporniki iz vseh jugoslovanskih republik, največ pa naj bi bilo Srbov, in sicer 44 odstotkov. Črnogorcev je bilo 21,5 odstotka, Hrvatov pa 16 odstotkov. "V celoti je, po tem seznamu, v vseh taboriščih za informbirojevce na različne načine (umori, samomori, naravna smrt) umrlo 413 ljudi. Številka o približno 16.000 taboriščnikih se v znanstveni literaturi omenja že dolgo, a so jo imeli za režimsko apologijo okrutne kampanje proti prijetim pripadnikom prosovjetske opozicije," navaja časopis. Kot najbolj izpostavljenega Slovenca se omenja zgolj šefa agitpropa CK KP Slovenije Borisa Ziherla.





V taborišču zapirali civiliste, nato vojake
Na Golem otoku, otočku v Velebitskem kanalu blizu otoka Raba, so bili v taborišču večinoma zaprti civilisti, medtem ko so nekdanje vojake, ki so jih obsodili kot sovražnike zaradi povzdigovanja sovjetskega komunizma, med letoma 1949 in 1954 zapirali na različnih krajih - od Stare Gradiške in otoka Ugljana do Bileće v Bosni in Hercegovini. Pozneje so jih zaprli tudi na Golem otoku. Ženske so bile zaprte v ločenih zaporih - najprej nedaleč od Požarevca v Srbiji, potem pa v posebnem taborišču na otoku Sveti Grgur in nato na Golem otoku.

Odločitev za zapor oziroma taborišče na Golem otoku so sprejeli Josip Broz - Tito, Edvard Kardelj, Aleksandar Ranković in Milovan Đilas. Otok je bil namreč popolnoma kamnit, neobljuden, oddaljen od naseljenih področij, okoli njega pa so bili močni morski tokovi, zato je bil pobeg zelo otežen.

Med najbolj prepoznavnimi zaporniki so bili Andrej Aplenc, slovenski novinar, Dragotin Gustinčič, slovenski politik, Tine Logar, slovenski lingvist, Vlado Davpčević, črnogorski politik, Venko Markovski, bolgarski politik, Vlado Dijak, bosanski pisatelj, Šaban Bajramović, srbski romski glasbenik, Nikola Kljusev, makedonski politik, ki je pozneje postal prvi premier samostojne Makedonije, in številni drugi.

Potem ko je Jugoslavija izboljšala svoje odnose s Sovjetsko zvezo, je Goli otok prešel pod jurisdikcijo takratne socialistične republike Hrvaške, kar sicer ni bilo pogodu zveznim jugoslovanskim oblastem. Leta 1988 so zapor zaprli, dokončno pa ga izpraznili leta dni pozneje. Od tedaj otok obiskujejo le turisti in pastirji z Raba, ki včasih pripeljejo ovce na pašo.

Goli otok
60 let od napotitve prvih zapornikov na Goli otok
Osmi dan: Goli otok - Titov gulag
Božidar Jezernik: Goli otok - Titov gulag
Objavljen seznam zapornikov na Golem otoku