Vozimo se mimo otokov in otočkov, na stotine jih je, vsi pogozdeni z iglavci in ruševjem, vsi danes neposeljeni. Sem ter tja se iznad skal na obali dviga počitniška koča s privezom in zasidranim čolnom ob njem.

Naš cilj je otok Fair Island, svoj čas priljubljena naselbina na vzhodni obali Nove Fundlandije, saj so bila otoška pristanišča idealna za dvojambornike, s katerimi so prebivalci te severovzhodne kanadske province hodili na ribolov, poleg tega pa je bil otoček tudi blizu migracijskih poti tjulnjev.

Fair Island je bil ena najzgodnejših ribiških naselbin v zalivu Bonavista – leta 1681 je na otoku živelo 16 ribičev, ki so lovili s treh ladij, na začetku 19. stoletja pa so se začeli priseljevati Angleži, ki so tudi zgradili prve ribje predelovalnice.

Do leta 1869 je na otoku živelo že 212 ljudi, ki so se ukvarjali z lovom na polenovke, slanike in tjulnje, kmalu pa so na Fair Islandu postavili še predelovalnico jastogov, ki je zaposlovala 31 mož. Na vrhuncu je Fair Island štel 650 ljudi, pri čemer so možje lovili, žene pa so redile koze in ovce ter obdelovale vrtove, ki pa so jih imeli na sosednjem otoku, da ne bi drobnica požrla že tako ne ravno obilnega pridelka. Tako je bilo do 30. in 40. let 20. stoletja, ko je začelo upadati število rib, in do leta 1952 se je le še osem družin ukvarjalo z ribolovom.

Minljivost otoškega življenja
Kanadska vlada se je v tistem času odločila, da vzdrževanje naselbin v zalivu Bonavista ni več ekonomsko vzdržno, zato je izdala odlok, da se celotno prebivalstvo z vseh otokov preseli na celino. Do 60. let je bil Fair Island le še otok duhov, z ostanki temeljev in zidanih kleti, ki so zlovešče kukali iz visoke trave. Nič ni ostalo na otoku razen nekaj kolib za čiščenje polenovk, nekaj podivjanih ribezovih grmičkov in nagrobni kamni otoškega pokopališča.

Lesene zbite hiše so v tistih nekaj letih po izdaji odloka vse odvlekli do vode in jih v enem kosu, pritrjene na ladje, odvozili do celine, otoško cerkev pa so razstavili na dva dela in jo enako transportirali do obale zaliva Bonavista, kjer so v tistem času s temi starimi, od vetra in morske vode obledelimi kočami nastala mesta, kot sta Centerville in Trinity.

Družina Noble je bila ena od zadnjih treh, ki so zapustile Fair Island. Življenje na otokih v ribiških skupnostih je bilo vedno nepredvidljivo in minljivo, a zgodovina Noblov je bila še posebej težka, burna in zaznamovana s številnimi tragedijami. Ko so šli Shanovi predniki nekega večera na ribolov, je Shanovi noseči prababici odtekla voda, v tistih časih pa je bil znak, da ženska rojeva in potrebuje pomoč, da je prižgala luč v hiši. A možje na morju so luč zamenjali za luč v svetilniku in treščili ob čeri – vsi so se ubili. Sedem Noblovih mož, izgubljenih v eni noči.

Razgled s pokopališča na Atlantik
Shane, ki danes živi in dela v Indian Bayu, kjer vodi očetovo lesarsko delavnico, nas mimo jas, polnih zrelih borovnic, brusnic in pred stotimi leti posajenega ribeza, mimo temeljev stare cerkve in mimo na pol podrtih kleti za gomoljnice popelje do najvišje, strateške točke otoka z razgledom na razburkan Atlantik in celino v daljavi. Tu iz visoke trave kukajo beli nagrobni kamni – nekateri s komaj čitljivimi napisi, pri drugih pa bi si želel, da ne bi prebral vsega. Trije otroci ene družine, od katerih nihče ni dočakal več kot treh let, mladi pomorščaki, izgubljeni v nevihtnih nočeh, žene, umrle med porodom.

Tu je pokopan Shanov dedek, ki je umrl pri 28 letih zaradi pljučnice po tuberkulozi. Za seboj je pustil pet majhnih otrok, med njimi Shanovo mamo in teto Jane, ki nas je gostila na Fair Islandu. Nedaleč stran je grob Shanovega strica, prevoznika ruma, tik ob Shanovi drugi teti, ki je umrla pri treh mesecih.
Shane za trenutek postoji pred belim kamnom, nato pa počasi krene proti grebenu, ki ločuje vzhodno od zahodne strani otoka – zahodna, zavetrna stran je bila poseljena, vzhodna, odprta na morje, povsem divja. Hodimo po lišajih in mahu, vonj po morju in jodu se meša z vonjem po zrelem jagodičevju. Borovnice, brusnice, jerebičje jagode, ribez, beli lišaji …
Shane pokaže na temen kvadrant sredi neposeljene strani otoka. "Včasih je bilo to hokejsko igrišče. Otroci so ga napolnili z morsko vodo, in ko je ta zamrznila, so se hodili čez hrib tja drsat," razlaga. 60 let pozneje je igrišče še vedno tu – oz., kar je od njega ostalo – črna, blatna praznina. Zaradi slane vode, s katero so otroci polnili drsališče, je namreč pomrlo vse rastje – ki si očitno nikdar več ni opomoglo.
Rajska odmaknjena destinacija
V nasprotju z nekaterimi drugimi destinacijami, ki so po selitvi prebivalstva povsem izumrle in bile prepuščene zobu časa, se je Fair Island tej usodi do neke mere ognil – delno zaradi res močne navezanosti otočanov oz. njihovih potomcev na ta resnično čarobni del Nove Fundlandije.
Fair Island te začara v hipu, ko stopiš s čolna na kopno. In številni od tistih, ki so se na otoku rodili in odrasli, ga nikdar niso pozabili. Danes je zato zahodna obala znova poseljena z živopisnimi lesenimi hiškami, vikendizpostavami celincev, večinoma brez kopalnic in v celoti brez elektrike, zato ob večerih zabrnijo generatorji.

Namesto vrtov imajo pred kočami stara, zarjavela sidra, kupe praznih školjčnih lupin ter vrše za lovljenje rakov in jastogov. Občasno se med njimi smukajo kojoti ali lisice, poleti pa je Shanu in prijateljem na vodi dan popestrila medvedka, ko je z mladiči plavala nedaleč stran od njihovega kanuja.
Najboljši časi ribolova v zalivu Bonavista so stvar preteklosti, a zadnji še živi otočani in njihovi potomci ohranjajo stik s tradicijo in v času sezone odprtega ribolova redno odhajajo s svojimi čolni na morje na lov na polenovke in lignje, za največje razburjenje te sezone pa je poskrbela orjaška tuna, ki je zatavala v zaliv.

"Če si tu dlje kot za konec tedna, najprej pospraviš sveže zaloge, ki jih pripelješ s seboj, potem se lotiš pločevink," razlaga Shane in kaže na zalogo v svoji koči. Glavno živilo pa na otoku ostaja enako kot pred selitvijo prebivalstva – polenovke.
"Jemo jih v vseh oblikah – njihove jezičke in lička paniramo, jajčeca vlagamo v kozarce, fileje pražimo v ponvi, jih cvremo … Ampak najboljši način za pripravo pa je po ribiško – na pomol se postavi kotel z morsko vodo, jo zavremo in vanjo vržemo ribo naravnost s trnka. Nobenih začimb ali soli ne dodajamo, ampak zagotavljam ti, da boljše polenovke v življenju ne boš jedla, kar stopi se v ustih," pravi Shane.

Ker se je sezona ribolova na polenovke v času našega obiska ravno zaprla, se zadovoljimo s prekajenim lososom in ginom, infuziranim z morsko travo destilarne The Newfoundland Distillery Company – prvega resnega poskusa butične žganjekuhe v provinci.

Vera, upanje, ljubezen
Pozno popoldne se odpravimo do koče Shanove tete Jane, pri čemer prečkamo že malce dotrajan lesen most, ki ga je postavil Shanov stari stric leta 1991, ob 30. obletnici selitve Noblov s Fair Islanda, na kateri se je na veliki proslavi zbralo kar 3.000 nekdanjih prebivalcev otoka in njihovih potomcev. Stari Noble, ki je most gradil, proslave žal ni dočakal, saj je umrl dva meseca pred njo.

Janina hiška je polna spominov na otoško življenje pred letom 1961 in na ribiško tradicijo Nove Fundlandije – ob vratih stojijo gumijasti škornji, na štedilniku je ponev ohlajenih "scrunchionsov" (neke vrste novofundlandski ocvirki), na steni obledele slike že pokojnih pripadnikov rodbine Noble, pa stare licence za lov na jastoge, fotografije ledenih gor, ki jih pomladi zanese tik pred koče otočanov, kičasti leseni svetilniki in zvežčič z izvezenimi besedami "Vera, upanje, ljubezen", nekakšen ladijski dnevnik, v katerega se podpisujejo vsi obiskovalci koče.
"Boš malo vina, ljubica?" me vpraša Jane s svojim močnim novofundlandskim naglasom, ki je v tem delu province še posebej težko razumljiv, in že poseže po orjaškem tetrapaku, napolnjenim s cabernetom. "Še meni ga nalij," reče Gertie, priletna Janina prijateljica, ki se je pri 17 letih preselila v Centerville kot učiteljica in tam učila prvi razred, kar je pomenilo od 6 do 12 let stare otroke, ravno preseljene s Fair Islanda. Kot pravi, je otočane takrat še sama komaj razumela.

Se pa je poročila z otočanom, tako da je kmalu osvojila eksotični naglas. Gertie govori kot dež in njen mož, resen in tih moški, se naglo umakne na teraso, kjer si odpre pivo z Janinim možem in opazuje redke ladje, ki tistega čudovitega septembrskega dne brzijo po zalivu. Turistov tu ni, niti ladijske povezave, ki bi jih prepeljala do sem, tako da so otočani fascinirani že nad malo boljšim gliserjem, ki pripelje mimo.

Breme preteklosti
Janina koča se zdi idilična, a nosi težko breme preteklosti. Bil je julij 2004, ko se je na otok za konec tedna vrnil Andre Noble, Shanov brat. Andre je bil takrat star 25 let in je bil vzhajajoča kanadska filmska zvezda, ki se je ravno vrnil domov čez poletje iz Toronta, kjer je posnel film, ki ga je proslavil, Sugar (Sladkor), romantično gejevsko dramo, nekakšno Goro Brokeback kanadske filmske produkcije.

S prijatelji se je odpravil na izlet na sosednji Silver Fox Island (Otok srebrne lisice), kjer je po nesreči zaužil repičasto preobjedo, rastlino, ki velja za eno najbolj strupenih in s katero so že stari Rimljani zastrupljali svoje sovražnike.

Takoj ko se je vrnil v tetino hiško na kosilo, je Andreju postalo močno slabo, do takrat, ko so ga prepeljali na celino, pa je bil že mrtev. Shane kaj veliko o Andreju, najbolj boleči izgubi družine Noble, ne govori, o izgubljenem bratu pričajo 14 let stari letaki za film Sugar, ki ležijo v kabinetu Shanove hiše v Indian Bayu, uokvirjena skupna fotografija bratov Noble in oljna slika na steni, na kateri je Andre Noble upodobljen pred svojo kočo na Fair Islandu – koča, ki je svoj čas služila kot shramba stare otoške trgovine, danes pa jo v spomin na brata vzdržuje Shane.
"Vsaka tragedija te okrepi," pravi Jane, v njenih očeh pa je zaznati pridih žalosti. Kljub obilici tragedij in grenkih izkušenj so otočani še vedno presenetljivo optimistični, odprti in polni zgodbic, ki jih pripovedujejo tako doživeto, kot da bi brali stare romantične romane o pomorščakih. Nekako iz vse te novofundlandske megle, neskončne zime in viharniškega morja, ki jim je vzelo toliko mož, vseeno potegnejo nekaj dobrega.