Lidija Kosaber v družbi svojega psa, ki pomaga pri psihoterapijah. Foto: Osebni arhiv
Lidija Kosaber v družbi svojega psa, ki pomaga pri psihoterapijah. Foto: Osebni arhiv

V podkastu Številke smo obe decembrski temi namenili družbenim problemom, ki se dotikajo veselega decembra. Najprej smo govorili o obdarovanju otrok iz socialno ogroženih okolij, tokrat pa se ukvarjamo s temo osamljenosti, ki je med prazniki še bolj izpostavljena. Na pogovor smo povabili psihologinjo Lidijo Kosaber.

Vabljeni k branju in poslušanju

Kako doživljate veseli december?
Različno. Še vedno sem na neki način v srcu otroka, ki se razveseli, ko gre skozi praznično okrašeno Ljubljano in gleda lučke in sprejema praznično vzdušje. Po drugi strani pa moram reči, da me zelo moti, da se to krancljanje začne že sredi novembra. Skozi medije in različne načine se čedalje bolj vsiljuje neka idealizirana podoba decembrskih praznikov. Ne mislim zgolj na fizično krancljanje, ampak tudi psihično. To postaja vedno bolj moteče.

Trgovci želijo čim bolj izkoristiti praznike. Foto: Reuters
Trgovci želijo čim bolj izkoristiti praznike. Foto: Reuters

Trgovci iščejo svoj kos zaslužka. Zdi pa se, da se to krancljanje začne vsako leto kak dan prej.
S tem pa tudi pranje možganov. Včasih se to zgodi na neposreden način, včasih pa med vrsticami dobimo občutek, kako naj bi bilo med prazniki. Kako naj bi jaz preživel december, da bi bil srečen. Kako naj doživljam, kaj vse sodi zraven? Če pogledamo oglase, vidimo vedno srečne družine, prijateljske kroge, vsi so nasmejani, uspešni, se obdarujejo. Ampak ni vedno vse tako.

Poleg oglasov v to kategorijo sodijo tudi božični filmi, kjer je vse še bolj izpostavljeno. Junaki doživljajo osebne krize, ki se seveda razrešijo na božični večer.
Ob tem lahko zapademo v pričakovanja, ki se sicer včasih tudi uresničijo. Pričakovanja so vedno dvorezni meč. Če nastanejo umetno, so motivirana od zunaj, potem pa se ne izpolnijo, lahko resničnost zelo boli.

Vse se potencira, človek pričakuje, da vse dobro pripada tudi njemu. Potem pa se to ne zgodi.
In če se ne zgodi ravno na tak način, potem pa je nekaj narobe – ali z menoj ali pa z mojimi bližnjimi. Nekaj ne funkcionira. Lahko se prikrade kot občutek, velikokrat neozaveščeno. Nekaj manjka, nekaj ni v redu. To lahko vodi tudi v občutke osamljenosti.

Osamljenost je sploh pereča med upokojenci. Foto: Reuters
Osamljenost je sploh pereča med upokojenci. Foto: Reuters

Kaj sploh je osamljenost? Gotovo je treba poudariti, da to ni enako biti sam.
S tem se popolnoma strinjam. To sta dva popolnoma različna pojma, ki ju v vsakodnevnem pogovoru včasih tudi sama zamenjujem. Strokovno sta to zelo različna pojma. Osamljenost preprosto pomeni, da imaš občutek (ni nujno, da je to vedno resnično), da ob tebi ni nekoga, s katerim bi lahko delil svoje misli, čustva, želja, pričakovanja …

Sorodna je še tretja beseda, ki ni sopomenka osamljenosti – biti samski. Lahko si v zvezi, a si osamljen.
To je še hujša oblika osamljenosti. Nekdo je tam, a ti se vseeno čutiš samega oziroma osamljenega. S to osebo nimaš stika, povezave, ne moreš deliti dela sebe. Na drugi strani ne dobiš razumevanja. Partner, družina ali ljudje okrog tebe ti ne zagotavljajo nujne preventive pred osamljenostjo.

Če končava vse izpeljanke iz besede sam, je treba poudariti še, da človek mora biti kdaj sam, da se analizira, razčisti sam s seboj in napolni baterije.
Za neko zdravo osebno ravnovesje se mi to zdi nujno potrebno. Iz moje izkušnje je res, da nas današnji način življenja čedalje bolj oddaljuje od tega, da moramo zavestno poskrbeti za to, da kdaj naredimo kaj takšnega. Mislim, da je to nujno potrebno, da pridemo v stik sami s seboj, brez zunanjih dražljajev, da si pustimo prostor, da na plano pride tisto, kar je v tistem trenutku aktualno. Zdi se mi pomembno, da takrat ostanemo s tistim, kar je – četudi je to neprijetno čustvo, kot je osamljenost.

Mobilni telefoni so pogosti motilec v iskanju samega sebe. Foto: BoBo
Mobilni telefoni so pogosti motilec v iskanju samega sebe. Foto: BoBo

To pa je težko. Človek je družabno bitje, običajno je obdan z veliko ljudmi. Ko pa si najde čas, da je fizično sam, ga lahko zmotijo drugi distraktorji, kot sta telefon in računalnik. Težko si res sam s seboj samo s svojimi mislimi.
Se strinjam. Današnji čas to omogoča čedalje manj. Hkrati se mi zdi pomembno, da si vzamemo ta čas, ni treba, da je to en cel dan. Včasih zadošča že nekaj minut. Ljudje se zato lotijo meditacije, hodijo sami v naravo, počnejo različne stvari. Ni nujno, da odrineš vse ostale člane družine. Dovolj je, da zase vzameš pol ure ali pet minut. Če je to redno, je lahko dovolj že nekaj minut. Če smo bili vajeni živeti brez tega, potem se lahko zgodi, da potrebujemo tudi daljše obdobje.

Si vi znate vzeti ta čas samo zase?
Zelo dobro vprašanje. Danes lahko z mirno vestjo rečem 'ja'. Pred desetimi leti si tega niti slučajno nisem znala. Morda tega nisem niti želela. Telo me je ustavilo. Prisililo me je, da sem si vzela čas zase, da sem naredila revizijo, kako živim in ali je to v skladu s tem, kar sem in kar zares želim. Morala sem se zavestno naučiti biti sama s seboj in vključiti te kratke revizije kot sestavni del vsakdanjega življenja.

Telo vas je prisililo, kar pomeni, da je bilo najbrž to povezano z izgorelostjo (t. i. burn out sindrom)?
To je bilo točno to. Takrat se tega sama nisem zavedala, kovačeva kobila je bosa. Znotraj organizacije, kjer sem bila, sem veliko delala na tem, imeli smo programe, ki so preprečevali izgorelost pri zaposlenih, pri sebi pa tega nisem opazila. No, v resnici sem opazila, a sem si rekla, da sem močna, to bom zmogla, le še ta projekt izpeljem, potem pa si bom vzela čas zase in ljudi okrog sebe. Dokler me telo ni ustavilo, tega nisem naredila.

V Bostonu prirejajo 'nogomet v mehurčkih', ki naj bi pri igralcih zmanjševal stres. Foto: Reuters
V Bostonu prirejajo 'nogomet v mehurčkih', ki naj bi pri igralcih zmanjševal stres. Foto: Reuters

Ko te telo ustavi, je prepozno, to je velik alarm. Kakšni pa so tisti manjši alarmi, ki te opozarjajo?
Zadnja leta, ko delam z ljudmi, ki gredo skozi podobne položaje, čedalje bolj ugotavljam – telo vedno opozarja! Najprej začne nežno, tako nežno, da opozorila večinoma prezremo. Če ne slišimo, telo opozarja vse glasneje. Pri meni se je začelo, da sem imela pogoste viroze, ki so bile vse daljše. V čeljustnem sklepu sem imela hude bolečine, nekaj časa nisem mogla jesti trde hrane. Človek se znajde in je drugače. Potem sem bila neizmerno utrujena, včasih sem prespala med koncem tedna cel dan. Ogromno sem potovala, ko sem prišla na letalo, sem zaspala. Dokler ni prišlo do tega, da sem se končno dogovorila za manjšo regijo, za funkcijo, ki bi mi omogočala več časa zase. Iskreno – v vsakem delovnem okolju smo mi tisti, ki določamo. Okolje lahko k temu prispeva, da nas sili v neka delovanja. Še vedno smo mi tisti, ki moramo postaviti mejo in ugotoviti, kaj je meja, čez katero ne bomo šli, ker ni zdrava. Ko sem uredila te stvari, je adrenalin padel, jaz pa sem obležala.

Lidija Kosaber po lastni izkušnji osamljenosti zdaj lahko pomaga drugim. Foto: MMC RTV SLO
Lidija Kosaber po lastni izkušnji osamljenosti zdaj lahko pomaga drugim. Foto: MMC RTV SLO

Je sledil počitek?
To je bilo naporno obdobje. Sama nisem razumela, kaj se dogaja. Zdravniki mi niso znali povedati česa konkretnega. Ljudje okrog mene niso razumeli, kaj me muči. Kako lahko iz tega, da je bil nekdo prej dva dni v Zagrebu, dva v Bruslju, en dan v Ljubljani, potem pa prideš do tega, da ne moreš niti vstati iz postelje. Ob tem pa nimaš niti neke konkretne zdravniške diagnoze. Ko govoriva o osamljenosti – to je bilo obdobje, v katerem sem se počutila najbolj osamljeno. Nihče ni mogel razumeti, kaj se dogaja. Tega nisem mogla ali pa želela zares deliti z nikomer.

Ste iskali pomoč? Ste jo potrebovali?
Imela sem podporo od zunaj. Tu se pojavi razlika med biti sam in osamljen. V tistem trenutku sem res morala biti sama. Morala sem se izklopiti, morala sem veliko spati in počivati. Bila sem tako izčrpana, da mi je bila vsaka človeška interakcija, ki je sicer dobra, v tistem trenutku naporna. Morala sem biti sama, hkrati pa je bila to tudi osamljenost. Ko sem bila v interakciji, nihče ni zares razumel, kaj čutim. Tega nisem znala povedati. Tu sem se počutila osamljeno.

Se lahko potem družita dve osamljeni osebi, ki skupaj nista več osamljeni, saj se razumeta?
Nekje sem prebrala, da tudi osamljeni niso zares osamljeni, ker so tudi drugi osamljeni (smeh). Dva se lahko srečata v tem, tako je. Če zmoreta, znata skomunicirati občutke in sta pripravljena tudi govoriti o tem, potem lahko iz tega nastane bližina. Vsi potrebujemo človeško bližino.

Nasmeh na vašem obrazu pravi, da je vam uspelo. Očitno spet delujete v polnem pogonu.
Izraz polni pogon? Če primerjam s časom pred desetimi leti, danes polni pogon pomeni nekaj čisto drugega. Nasmeha, pristnosti, avtentičnosti in občutka, da živim dobro pa je zagotovo precej več.

Otroštvo ima velik vpliv na naše koncepte v odraslosti. Foto: Reuters
Otroštvo ima velik vpliv na naše koncepte v odraslosti. Foto: Reuters

Vaša izkušnja izgorelosti gotovo ni edina pot do osamljenosti. Kaj je s teorijo, da na osamljenost vplivajo dogodki iz otroštva?
Osamljenost ni enoznačen termin. Obstaja ogromno odtenkov in različic osamljenosti. Vsak človek to doživlja nekoliko drugače, ker smo kompleksna bitja, to ni nekaj izoliranega. Zelo na grobo bi osamljenost razdelila v dve skupini. Na eni strani je to krajše trajajoče občutje, za katero verjamem, da se vsak človek v svojem življenju sreča vsaj enkrat. Na drugi strani pa je lahko to zelo globok občutek, ki lahko nastane zaradi določenih travmatičnih izkušenj v otroštvu ali pa samo zaradi nezadovoljenih relacijskih potreb – to so tiste, ki jih lahko zadovoljimo samo v odnosu z drugimi. Otrok, da lahko preživi, lahko pride do spoznanja na osnovi takratnih svojih čustvenih zmožnosti, da je lažje biti sam. Tu pa je lahko osnova, ki vodi v tak način življenja. Ljudje si zgradimo različne obrambne zidove, drugih ne spustimo blizu. Tu je druga oblika osamljenosti, ki traja dlje in je tudi precej naporna in boleča.

Ali se osamljenost lahko povezuje s psihološkimi konstrukti? Ne bom rekel, da ima človek gen za osamljenost, ampak se morda bolj povezuje s tistimi, ki so introvertirani?
Kar se samega gena tiče – za določene osebnostne lastnosti imamo zasnovo. Vsekakor je pri oblikovanju zelo pomembno okolje, v katerem odraščamo in se razvijamo. Tu lahko razvijemo določene vzorce. Kar pa se tiče ekstravertiranosti in introvertiranosti – prvo logično sklepanje bi bilo morda, da se introvertirani ljudje čutijo bolj osamljene, ker so manj v družbi. A kaj je introvertiranost? Definicija, ki je meni bližje, pravi, da si ti ljudje naberejo energijo, ko so sami. Ne potrebujejo okrog sebe množice ljudi. Ekstravertirani ljudje pa nabirajo energijo v socialnih stikih. Da se spočijejo, potrebujejo družbo drugih ljudi.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora, v katerem Lidija Kosaber razloži, zakaj je začela študirati psihologijo, česa se je iz tega študija naučila, govora pa je tudi o osamljenosti med upokojenci, kako premagati osamljenost, o glasnosti na družbenih omrežjih …

Lidija Kosaber o osamljenosti.