Dramaturginja Simona Hamer:
Dramaturginja Simona Hamer: "Gre za parodijo detektivke, kombinacije komedije in kriminalke, ki gledalce drži v šahu vse do konca." Foto: Atelje Pavšič

Igranje s predvidevanji občinstva je tisto, kar imam najraje pri pisanju.

Tom Stoppard
Po Magrittu.
Stoppard v enodejanki Po Magrittu tako prikazuje vsaj pet različnih možnosti interpretacije istega dogodka in tako relativizira resničnost samo in interpretacijo te resničnosti oziroma dogodka. Foto: Atelje Pavšič
Po Magrittu.
V igri se nesporazum razreši, ostane pa seveda vprašanje, kako ranljiva je pravzaprav lahko eksistenca državljana, ko nanj pade sum kriminalnega, terorističnega dejanja ali naklepa. Foto: Atelje Pavšič

Zgodba se začne, ko se zakonski par vrne z ogleda razstave Magrittovih del v Tate Gallery. Pa zakonca nista bila na razstavi zato, ker bi surrealista oboževala - temveč le zato, da bi ugodila želji muhaste tašče. Ko pridejo domov, se po skrivnostnem srečanju enonogega možakarja začnejo bizarni detektivsko-policijski zapleti. Dramaturginja Simona Hamer: "Gre za parodijo detektivke, kombinacije komedije in kriminalke, ki gledalce drži v šahu vse do konca."

Kombinacija Stopparda in Magritta, belgijskega surrealističnega slikarja, deluje organsko, je prepričana režiserka Ajda Valcl: "Oba sta enako inteligentna - polna duhovitosti in humorja, oba stavita na kliše, na nekaj zelo prepoznavnega, in to gradita v neko novo presenetljivo celoto, ki preseneča."

Magritte = Stoppardov navdih
Dva dogodka sta navdihnila Stopparda za enodejanko "Po Magrittu". Dramaturginja Hamerjeva je spomnila najprej na Stoppardovo anekdoto o njegovem premožnem prijatelju, ki je redil pave. Nekega dne, ko se je bril, je videl, da mu je eden od pavov ušel na ulico. Z brivsko peno na obrazu in v jutranji halji je stekel na cesto, ujel pava in na obrazih mimovozečih povzročil s svojo "ptičje-penasto" podobo nemalo začudenja. Stopparda je impresioniral dogodek, ki ima povsem logičen vzrok in enostavno razlago, za slučajne mimoidoče pa je slika bizarna in povsem nerazumljiva.

Drugi navdih za enodejanko je belgijski slikar Magritte. Tom Stoppard se je leta 1969 udeležil retrospektivne razstave dve leti prej umrlega slikarja (Magritte: 1898–1967) v galeriji Tate. Prav tako kot trije protagonisti njegove enodejanke (Po Magrittu iz leta 1969) – zakonca in tašča oziroma mati … In slikar ga je navdušil z realističnimi podobami, povsem zvestimi reprodukcijami objektov in ljudi … Ob katerih se gledalec sprašuje, kaj je pravzaprav ozadje, kaj je presežek sporočila tako verne odslikave realnosti. Kar je najbolje povzeto v Magrittovem najbolj znanem delu Izdajstvo podob -pipa je narisana povsem realistično, pod njo pa slikar zapiše "To ni pipa". Slika torej ni pipa, temveč je podoba pipe …

Na takšnem dojemanju temelji tudi ta gledališka igra. V svojem bistvu pripoveduje o povsem logični življenjski situaciji, ki pa jo lahko slučajni opazovalci ali naključni mimoidoči s svojimi interpretacijami spremenijo v bizarno-spektakularne zgodbe ... Stoppard v enodejanki Po Magrittu tako prikazuje vsaj pet različnih možnosti interpretacije istega dogodka in tako relativizira resničnost samo in interpretacijo te resničnosti oziroma dogodka.

Slovenska (profesionalna) praizvedba
Zadnja premiera na malem odru v letošnji sezoni novogoriškega gledališča je pravzaprav slovenska profesionalna praizvedba tega zgodnjega Stoppardovega dela. Umetniška vodja teatra Martina Mrhar je ob tem povedala: "Komično enodejanko je angleški avtor češkega rodu napisal že leta 1970, ko je bil star 33 let. Nekaj let pred tem je že zaslovel z absurdno eksistencialno tragikomedijo Rosencrantz in Guildenstern sta mrtva, pozneje pa se uveljavil tudi kot filmski scenarist. Najbolj znana filma sta Brazil in Zaljubljeni Shakespeare, ki mu je prinesel tudi oskarja za najboljši scenarij. V besedilu Po Magrittu je duhovito in inteligentno soočil različne percepcije sicer nepomembnega dogodka potem, ko zakonca s taščo obiščeta razstavo Magrittovih del. Dogajanje se zaplete, ko v domovanje para s svojo razlago dogodka, precej bizarno in zloveščo, vdre policijski inšpektor, ki druščini pripiše hudo kriminalno dejanje.

Tom Stoppard "Po Magrittu"/After Magritte
Prevajalka Alja Predan
Režiserka: Ajda Valcl
Lektor: Srečko Fišer
Scenografija: Jasna Vastl
Kostumografinja: Bjanka Adžič Ursulov
Avtor glasbe: Marko Vuksanovič
Oblikovalec svetlobe: Samo Oblokar
Vodja predstave: Simon Kovačič
Šepetalka: Katja Robič
Igrajo: Harris GORAZD JAKOMINI, Thelma ANA FACCHINI, Mati MIRA LAMPE VUJIČIĆ, Foot KRISTIJAN GUČEK, Holmes ANDREJ ZALESJAK k. g.

V igri se nesporazum razreši, ostane pa seveda vprašanje, kako ranljiva je pravzaprav lahko eksistenca državljana, ko nanj pade sum kriminalnega, terorističnega dejanja ali naklepa. Stoppard, ki je kot dvoletni otrok moral zapustiti Češko ob nacistični okupaciji, se torej tudi v komični enodejanki - tako kot v drugih delih svojega dramskega opusa - ukvarja z vprašanjem človekovih pravic in svobode, odlika njegovega pisanja pa je tudi v tem delu virtuozno lahkotno prepletanje jezikovnih, literarnih in filozofskih preigravanj."

Kvintet na odru, tuba le ena …
Zakonca Harrisa in Thelmo, zaprisežena plesalca, na odru upodabljata Gorazd Jakomini in Ana Facchini. Facchinijeva je pred premiero povedala: "Stereotipni liki tokrat nastopamo z ne tako stereotipnimi reakcijami. Stoppardov tekst me je navdušil oziroma prepričal z zanimivim in zabavnim tekstom, v katerem razkriva vdor sistema v neko intimo in pripoveduje o tem, kako lahko sistem razžre intimo. Takrat se seveda nehamo smejati." Mati oziroma tašča, navdušena pihalka tube, je Mira Lampe Vujičič. Dejala je, da je lik tašče takšen, da ga nihče ne bi želel imeti doma ali v svoji bližini. Policaj Holmes, ki ga igra Andrej Zalesjak (kot gost), se pojavi že v prvih scenah na odru kot voayer. Z detektivom oziroma inšpektorjem, igra ga Kristijan Guček, pa v stanovanje tričlanske družine dveh generacij vdre v drugem delu enodejanke. In takrat se začnejo vrtinčiti bizarnost, komičnost, nepričakovanost situacij, ki z besednimi bravurami v prevodu Alje Predan gledalca vsrkajo, posrkajo oziroma se z njim poigravajo.

Igranje s predvidevanji občinstva je tisto, kar imam najraje pri pisanju.

Tom Stoppard