Grad po Ameriki (1995) in Procesu (2001) sklepa trilogijo uprizoritev dramatizacij Kafkovih romanov v režiji Kice in s Šturbejem v glavnih vlogah. Foto: Peter Uhan
Grad po Ameriki (1995) in Procesu (2001) sklepa trilogijo uprizoritev dramatizacij Kafkovih romanov v režiji Kice in s Šturbejem v glavnih vlogah. Foto: Peter Uhan
Gorazd Logar, Zvone Hribar, Polona Juh in Branko Šturbej. Foto: Peter Uhan

Na velikem odru SNG-ja Drama Ljubljana bodo drevi ob 20.00 krstno uprizorili dramatizacijo Kafkovega romana Grad. Po besedah režiserja Janusza Kice predstava ponuja spektakularno intimo, v ospredju katere sta igranje in dialog. Po mnenju ravnatelja Drame Igorja Samoborja vsebuje polno humorja, melanholije in tragike obenem. Avtor dramatizacije je Goran Ferčec.

Trd oreh, a v Drami so mu kos
Kica je na nedavni novinarski konferenci dejal, da je roman Grad težek že za branje, zato si ga ne bi upal na oder postaviti v katerem koli gledališču, ansambel ljubljanske Drame pa se mu je zdel dovolj izvrsten za njegovo uprizoritev.

Igralska zasedba je številčna. Glavno vlogo - lik K. igra Branko Šturbej, ob njem pa so še Polona Juh, Branko Jordan, Matija Rozman, Saša Tabaković, Petra Govc, Zvone Hribar, Katja Levstik, Gorazd Logar, študent Nik Škrlec, Rok Kravanja k. g., Vanja Plut, Sabina Kogovšek, Iva Babić, Barbara Cerar in Zvezdana Mlakar.

Dramaturginja je bila Mojca Kranjc, scenografa Numen in Ivana Jonke, kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov. Za glasbo je poskrbel skladatelj Kyrre Kvam, besedilo pa je iz hrvaščine prevedla Višnja Fičor.

Več interpretacij
Roman Grad, ki je bil objavljen leta 1926, zavzema v Kafkovem po obsegu skromnem opusu posebno mesto. S svojo večplastnostjo, prostodušno temačnostjo in vznemirljivo nedokončanostjo zgodbe o zemljemercu, ki pride v zasneženo vas pod gradom, je bil vse od nastanka vir identifikacije v najrazličnejših zgodovinskih situacijah, tako političnih kot metafizičnih.

Interpretacij pomena in podobe Gradu je več. Novejše vidijo v vasi pod gradom preprosto življenje in v gradu umetnost, torej tisto, kar je Kafka hotel doseči - status umetnika, so sporočili iz Drame.