Režijo je prevzel Igor Vuk Torbica, naslovno junakinjo pa bo upodobila Maruša Majer, nova članica ansambla Drame.

Eno od temeljnih del nemške dramatike
Emilia Galotti (1772) je eno od temeljnih del nemške dramatike, Lessing (1729–1781) pa eno največjih imen nemške književnosti, ki ga mora slovensko občinstvo bolje spoznati, pravi prevajalka besedila Mojca Kranjc. Na odru ljubljanske Drame bo besedilo v njenem sodobnejšem prevodu oživelo 120 let po prvi slovenski uprizoritvi v režiji Rudolfa Inemanna in prevodu Karla Jesenka leta 1898.

Dramaturginja Katarina Pejović in režiser Igor Vuk Torbica sta na podlagi odličnega prevoda Mojce Kranjc besedilo "sodobno, a ne prisilno aktualizirala". Lessingovo dramo je dramaturginja prvič in nato nikoli več brala v angleščini med študijem, Vuk Torbica pa je tekst poznal v zelo starem in skoraj neberljivem srbskem prevodu, tako da se je za režijo Emilie Galotti v ljubljanski Drami po njenih besedah odločil intuitivno.

Ni ne komedija ne tragedija
Lessingovo dramatiko lahko po besedah Katarine Pejović primerjamo s Shakespearovo, saj se določene stvari razprejo šele, ko zaživijo v prostoru in času, in bolj ko so se poglabljali v dramo, teže je bilo določiti njen žanr. Ni ne komedija ne tragedija, napovedana je kot žaloigra v petih dejanjih. Besedilo je prava enigma, je dejal režiser, treba je bilo ugotoviti, kaj se sploh dogaja in o kom teče zgodba. "Na eni strani ima besedilo popolno strukturo, na drugi pa dopušča mnogo interpretacij," je dodal.

Osrednji motiv drame je umor hčere zaradi oskrunjene očetove časti, kar je eden pomembnih motivov tudi v Shakespearovem Titu Androniku, s katerem sta se dramaturginja in režiser v začetku leta spopadla v Zagrebškem gledališču mladih. Naslovna junakinja je mlada, lepa in nedolžna meščanka, ki obsede Hettoreja Gonzago, princa Guastalskega. Po spletki, ki jo izvede prinčev komornik Marinelli in v kateri je ubit njen ženin grof Appiani, Emilia pristane na prinčevem dvoru, kjer sta na preizkušnji njena krepost in čistost.

Zatiranje strasti je njena največja vrlina
Emilia doživlja velik razkol, saj je razpeta med očetovimi vrednotami, ki jih je ponotranjila, in privlačnim drugim svetom, ki ga predstavlja zapeljivi princ. Zatiranje strasti je njena največja vrlina, saj se, da ne bi oskrunila očetove časti, raje odloči za lastno smrt. Ker pa drama ponuja veliko interpretacij, po besedah dramaturginje v resnici ne vemo, ali se Emilia dejansko uspe predati osvajalskemu princu.

Namig ponuja Maruša Majer: "Emilia Galotti, čeprav je naslovna junakinja, ni motor te predstave. Če se ne bi tako drastično spremenila glede na svoje prej nalepljene lastnosti, kot so krepost, čistost in vse, kar je lepega po desetih božjih zapovedih, se ne bi nič zgodilo. Če se ne bi odprl njen drugi pol, vrata do sedmih smrtih grehov, bi se po mojem drama hitro končala." Ravnatelj ljubljanske Drame Igor Samobor je dodal, da je Emilia sprožilka dogajanja, poskrbi, da se stvari spremenijo, drugače bi bila to le predstava o zdolgočasenem princu, katerega vlogo je prevzel Aljaž Jovanović.

Vprašanje podrejenosti žensk
V predstavi, ki med drugim odpira vprašanje podrejenega položaja žensk v patriarhatu, nastopajo tudi Janez Škof, Matjaž Tribušon, Petra Govc, Maša Derganc, Nik Škrlec, Tadej Toš in Benjamin Krnetić. Scenograf je bil Branko Hojnik, kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov.