Veteran nemške elektronske scene Roman Flügel (1970) je tokrat prvič nastopil v ljubljanskem Klubu K4, vendar pa to ni bil njegov prvi nastop na naših tleh. Foto: Klub K4/Mark Kucler
Veteran nemške elektronske scene Roman Flügel (1970) je tokrat prvič nastopil v ljubljanskem Klubu K4, vendar pa to ni bil njegov prvi nastop na naših tleh. Foto: Klub K4/Mark Kucler

S temi besedami Roman Flügel opiše duha, ki je preveval Nemčijo ob prehodu iz 80. v 90. leta preteklega stoletja ter je nepogrešljiv za razlago podstati in geneze elektronske glasbe na nemških tleh. Leta 1970 v Darmstadtu, ki leži južno od Frankfurta, rojeni glasbeni producent in DJ je prav v tem najbolj brbotajočem obdobju novejše nemške zgodovine stopil na ustvarjalno pot, po kateri še zmeraj stopa kdaj v hitrejšem kdaj v počasnejšem ritmu, vendar se ga je skozi vsa ta leta prijel status enega najbolj konsistentnih ustvarjalcev v polju žanrov, kot so techno, idm, electro, leftfield ali house.

MMC-jeva nagradna igra

Podeljujemo par brezplačnih vstopnic za dogodek v Klubu K4, na katerem bo 28. decembra nastopil Skee Mask.

Nagradno vprašanje se glasi: Iz katerega mesta prihaja Skee Mask?

Odgovore nam do četrtka, 27. decembra, do 12. ure pošljite na naslov mmc-kultura@rtvslo.si. Ne pozabite pripisati svojega imena in kontaktne telefonske številke!

Splošne pogoje za izvedbo nagradne igre si lahko preberete tukaj.

Dejavno se podati v elektronsko glasbo v zgodnjih 90. letih, pomeni začeti v času, ko je med mladimi, ki niso nujno sprejemali tega, kar se je prodajalo v okviru splošne kulturne ponudbe, tako rekoč množično poblaznitev sprožala ‒ seveda predvsem v pozitivnem smislu ‒ glasba, ustvarjena pogosto tudi z zgolj bornim naborom sintetizatorjev, in ritem mašin. Kot sprožilec odločitve, da se poda v te vode, je Flügel nekoč sam navedel darilo, ki ga je prejel od starejšega brata, in sicer eno izmed legendarnih Chicago Trax kompilacij. Kmalu je sledilo še srečanje s someščanom Jörnom Ellingom Wuttkejem, ki je gojil enake interese in s katerim sta se posledično povezala sprva pod imenom Alter Ego, pozneje pa je sledilo še ustvarjanje med drugim tudi pod imeni Acid Jesus, Sensorama in The Primitive Painter.

Ves ta čas je izdajal tudi lastno produkcijo, pod katero razen njegovega rojstnega imena najdemo med drugim še psevdonime, kot so "keseyevski" Acid Test, pa Eight Miles High ali Soylent Green. In s teh naslovov je prišlo tudi kar nekaj stvaritev, ki so hitro postale tako rekoč klubske himne in ta status se jih drži še danes, četudi so se v tem času pravzaprav že zamenjale generacije plesalcev. Vendar, kot poudari Flügel sam, elektronska glasba dandanes ni več nujno vezana zgolj na mlade odjemalce.

Z Romanom Flüglom smo se o izkušnjah, izvirajočih iz skoraj treh desetletij producentske in didžejevske ter tudi založniške dejavnosti, na kratko pogovarjali ob njegovem prvem nastopu v ljubljanskem Klubu K4. Vabljeni k branju intervjuja!


Ena izmed legendarnih Chicago Trax kompilacij, ki so prenekaterega mladega - tako kot Romana Flügla - na prehodu iz 80. v 90. leta minulega stoletja spodbudile k odločitvi, da se podajo na pot glasbene produkcije. Foto: Discogs
Ena izmed legendarnih Chicago Trax kompilacij, ki so prenekaterega mladega - tako kot Romana Flügla - na prehodu iz 80. v 90. leta minulega stoletja spodbudile k odločitvi, da se podajo na pot glasbene produkcije. Foto: Discogs

Bi dejali, da ste ‒ seveda z glasbenega vidika ‒ otrok 90. let preteklega stoletja? In kako se v tem primeru to kaže v vašem ustvarjanju?
Zagotovo drži, da se je moj glasbeni okus izoblikoval predvsem v 90. letih, vendar sem v klube začel hoditi že prej, ko mi je bilo 15 ali 16 let, kar je moralo torej biti že nekje na sredini 80. let. Vsekakor pa so bila 90. zelo pomembna zame, tako da se me najbrž še zmeraj nekako drži način, na katerega se je glasba ustvarjala takrat.

Veljate za enega tako rekoč najbolj konsistentnih glasbenih producentov na nemških tleh zadnjih dveh desetletij. Kako težko je ohranjati visoko raven tako v smislu produciranja kot nastopanja in ali menite, da bi bilo še težje, če se ne bi scena elektronske glasbe ves čas razvijala?
Po mojem mnenju je vsekakor pozitivno, da se scena ves čas razvija. Med drugim tudi zato, ker te to spodbudi, da neprestano spremljaš dogajanje, za katerega se zanimaš, in se ne predaš pretirani ležernosti in lahko sčasoma postaneš len. Glasba je predvsem moja strast, tako da se nadvse rad podam v studio ali pa nastopam. Tako da mi je tudi danes zanimivo biti del scene, ki se je nekoč ‒ sicer mnoga leta ‒ obravnavala kot scena, ki je namenjena zgolj zelo mladim ljudem. Vendar so se s tega vidika zadeve precej spremenile, saj se ljudje dandanes prav tako radi odpravijo ven, tudi ko so že v nekoliko zrelejših letih. Tudi DJ-i se postarajo, seveda tako kot vsi drugi, vendar je zdaj jasno, da se bo elektronska glasba obdržala ‒ v nasprotju z 90. leti, ko smo si mislili, da lahko morebiti z naslednjim letom nastopi tudi konec te celotne scene.

"Tudi danes mi je zanimivo biti del scene, ki se je nekoč ‒ sicer mnoga leta ‒ obravnavala kot scena, ki je namenjena zgolj zelo mladim ljudem. Vendar so se s tega vidika zadeve precej spremenile, saj se ljudje dandanes prav tako radi odpravijo ven, tudi ko so že v nekoliko zrelejših letih," pravi Roman Flügel o spremembi klubske kulture in posledično tudi klubske demografije. Foto: Klub K4/Mark Kucler

Torej po vseh teh letih iz strasti do glasbe tudi črpate motivacijo, da ste se pripravljeni redno odpraviti v studio, in predvsem, da se vsakokrat odpravite na pot, ko nastopate v tujini?
Vsekakor. Gre tudi za to, da si v studiu kot nekakšen otrok, ki rad odkriva nove stvari in poskuša presenetiti samega sebe oziroma presenetiti občinstvo, če gre za nastop. Iz tega človek tudi sploh črpa energijo, tudi če kdaj nastopi razočaranje, saj je po drugi strani tako zelo prekrasno, ko doživiš preboj na neki določeni točki in ustvariš nekaj, kar ti zares ugaja.

Kako bi razložili dejstvo, da toliko čislanih producentov v polju elektronske glasbe in DJ-ev prihaja prav iz Nemčije? Tudi sicer pa tovrstno sceno kdaj še zmeraj povezujemo s padcem berlinskega zidu in vnovično združitvijo Nemčije ...
Menim, da je nemara res nekaj na tem, da se je tovrstna glasba v Nemčiji pojavila med intenzivnim političnim dogajanjem. Energija je bila takrat edinstvena, sicer nihče ni prav zares vedel, kaj se dogaja, vse to pa je spremljala elektronska glasba, ki je že tako ali tako nabita z energijo. Vsekakor je nekaj čudovitega, če si del tega. Ne nazadnje pa so v tej zgodbi svojo vlogo odigrale še vse te zgradbe v Berlinu, ki so bile po padcu zidu naenkrat zapuščene. To je odprlo skoraj neomejene možnosti za prirejanje rejverskih zabav, policija pa se takrat ni prav zares brigala za to. Šlo je za zelo zanimiv splet vsega in kot mlad človek si morda techno prvič slišal v Vzhodni ali pa v Zahodni Nemčiji, vendar to ni bilo več pomembno. Šlo je za prvo mladinsko kulturo znova združene Nemčije.

S darmstadstkim someščanom Jörnom Ellingom Wuttkejem sta se v začetku 90. let povezala pod imenom Alter Ego, njuno produkcijo pa je mogoče med drugim najti še pod imeni Acid Jesus, Sensorama ali The Primitive Painter. Foto: Discogs
S darmstadstkim someščanom Jörnom Ellingom Wuttkejem sta se v začetku 90. let povezala pod imenom Alter Ego, njuno produkcijo pa je mogoče med drugim najti še pod imeni Acid Jesus, Sensorama ali The Primitive Painter. Foto: Discogs

Bili ste med ustanovitelji oziroma vodji nekaterih založb, pomembnih za elektronsko glasbo, poudariti velja seveda Playhouse, ki pa zadnjih nekaj let ni več dejavna. Kako vedeti, kdaj je čas, da določena založba zapre vrata in se morda na ta način lahko začne neka nova zgodba?
Založbo Playhouse smo mi štirje (ustanoviteljema Heiku Schäferju in Atanasiosu Christosu Maciasu sta se pridružila še Flügel in Jörn Elling Wuttke, op. n.) vodili kakšnih 15 let, vendar v njenem primeru ni šlo za vprašanje védenja, ali je čas za zaprtje njenih vrat, da bi tako začeli nekaj novega. V letu 2007 ali 2008 pač morali prenehati delovati zaradi finančne situacije, ki je postajala vse bolj kritična. Preprosto ni bilo več načina, kako bi vsi štirje skupaj nadaljevali delo.

"Pravzaprav zadnjih nekaj let nastopam zgolj kot DJ in moram reči, da bi sploh težko primerjal ti dve izkušnji. Pri živem nastopu pride v poštev seveda zgolj lastna avtorska glasba, vsaj pri meni je bilo vselej tako. Kot DJ pa seveda vrtiš tudi glasbo, ki so jo ustvarili drugi in v tem zelo uživam." Foto: Klub K4/Mark Kucler

Skozi leta vas je mogoče slišati kot DJ-a kdaj pa tudi z živim nastopom. Koliko se za vas osebno razlikujeta ti dve izkušnji?
Pravzaprav zadnjih nekaj let nastopam zgolj kot DJ in moram reči, da bi sploh težko primerjal ti dve izkušnji. Pri živem nastopu pride v poštev seveda zgolj lastna avtorska glasba, vsaj pri meni je bilo vselej tako. Kot DJ pa seveda vrtiš tudi glasbo, ki so jo ustvarili drugi, in v tem zelo uživam. Zelo rad vrtim precej neznane plošče ali pa na primer nekogaršnjo sploh prvo izdajo in tako tudi promoviram svež material. Sicer uživam tudi v poslušanju lastne glasbe, vendar si niti ne znam zamišljati, da bi bil sposoben vsak večer nastopiti v živo. Čeprav v zadnjem času res razmišljam, da bi znova pripravil kak nastop v živo, vendar bi se želel podati v smeri, da bi bil slišati konkretno od mojih nastopov kot DJ-ja.

Kar več vaših skladb se ponaša s statusom nekakšnih klubskih himn. Ste pri kateri od njih že med ustvarjanjem vedeli, da ima ta potencial?
Med samim ustvarjanjem se tega nisem nikoli zavedal, vendar pa ti to lahko kaj hitro postane jasno, ko določeno svežo skladbo zavrtiš in slišiš v klubu ter doživiš odziv nanjo. Če gre za bodočo uspešnico, se bodo ljudje nemudoma odzvali nanjo, tako da ni treba prav veliko koncev tedna, da ti postane jasno, ali bo skladba postala uspešnica ali ne. Gre za zanimivo ugotovitev, vendar je preprosto nemogoče to ponavljati na enak način, da bi dosegel enak učinek.

Zadnja izdaja Romana Flügla, ki je izšla letošnjega oktobra pri kalifornijski založbi ESP Institute. Foto: Discogs
Zadnja izdaja Romana Flügla, ki je izšla letošnjega oktobra pri kalifornijski založbi ESP Institute. Foto: Discogs

Neredko vas označujejo za kameleona, za trdoživega in za določevalca trendov. V katero smer bi dejali, da se usmerja trend pri vas v ne tako oddaljeni prihodnosti nekaj mesecev?
Zaznavam, da je moja glasba v zadnjem času postajala vse tišja, manj utemeljena na ritmu ter z več poudarka na teksturah in skorajda ambientalnih zvokih. Vendar moram reči, da znova čutim energijo, da bi ustvaril nekaj nabitega z energijo in usmerjenega na plesišče.

Obstaja kak ustaljeni nabor glasbenih imen, plošče katerih so vselej v vaši DJ-torbi?
Težko bi izpostavil katerega določenega producenta, lahko pa bi založbo Whities. Izdaje te londonske založbe res zelo priporočam v posluh in jih vselej tudi podpiram s tem, ko jih tudi sam vrtim kot DJ. Všeč mi je, da izpod njihove strehe prihajajo zelo raznolike izdaje, ki pa so vselej izjemne.