Goran Bogdan na kratkem postanku v Ljubljani. Foto: BoBo/Borut Živulović.

Dolgo je kazalo, da bo šel po stopinjah svoje družine ter se zapisal matematični vedi. Potem pa je vmes posegla Melpomena, muza igralcev: "Ko sem odkril igro, to neskončno število spremenljivk v enačbi, mi je od neznanske količine možnosti skoraj razneslo možgane."

In ostalo je, kot pravijo, zgodovina. Goran Bogdan je treutno eden najbolj iskanih hrvaških igralcev. Dela tako doma kot tudi v Evropi in ZDA, med svoje soigralce pa lahko denimo šteje Ewana McGregorja in Davida Thewlisa (Fargo) ter Taharja Rahima in Johna Hurta (The Last Panthers), sodeloval je z velikim Petrom Greenawayem (v alegorični drami Goltzius in Pelikanova druščina) ter z večino ključnih režiserjev v regiji (Vinko Brešan, Dragan Bjelogrlić, Danis Tanović, Srđan Golubović ...)

"Kriminalci in teroristi so ogromna skupina, ki se je ne da stlačiti v isti predal. S temi vlogami je povezana neka globlja semantika, ki je na žalost neločljiva od določenih nacionalnosti." Foto: IMDb

Ljubljano je Bogdan obiskal zaradi premiere slovensko-bosanskega koprodukcijskega celovečerca Igram, sem, ki že gostuje na rednem sporedu Kinodvora. V njem režiser Miroslav Mandić prek treh različnih zgodb raziskuje, "kaj pomeni biti igralec". Medtem ko se pripravlja na vlogo tatice, začne mlada sarajevska igralka (Luna Zimić Mijović) krasti tudi v resničnem življenju. Ljubljanski igralec (Gregor Zorc) se medtem tako intenzivno pripravlja na vlogo brezdomca, da ga vse bolj iskreno vleče v svet na obrobju. Protagonist sklepnega dela triptiha pa je ravno Bogdan: igra Luko, zvezdnika priljubljene žajfnice, ki oprijem na resničnost izgubi do te mere, da začne obsesivno zasledovati soigralko, svojo televizijsko ljubimko. In kaj podobnega se včasih v resnici zgodi, v pogovoru potrdi 38-letnik. "Imam kolege, ki so imeli precejšnje težave z vračanjem v resničnost".

Seveda je v našem poklicu prisoten strah, da bomo padli, če se ustavimo. Ampak trenutno me je bolj strah sprejeti nekaj, kar bo na koncu slab film - celo bolj strah kot pa možnosti, da bom zavrnil res dober projekt.
Goran Bogdan

Igralec, ki ga bomo kmalu videli v celem kupu novih projektov, med drugim v novem filmu Srđana Golubovića Oče, v drugi sezoni Senc nad Balkanom in v novi HBO-jevi seriji Uspeh (v njej ne spreglejte tudi Boruta Veselka!), je diametralno nasprotje vseh predstav o vzvišenih zvezdah. Celo opraviči se, da ne govori slovensko, češ da "se je že skušal naučiti" z branjem slikanic. Več pa v spodnjem pogovoru.

Vsi deli filmskega triptiha Igram, sem se ukvarjajo z anatomijo igralskega poklica – s tem, kako se igralci preobražajo v svoje like in s tem, kako imajo nato včasih težave, iz vlog izstopiti. Se strinjate s "tezo", da je igralski poklic lahko na trenutke podoben motnji ali pa že kar duševni bolezni? Je lahko nekaj, kar zavzame celo posameznikovo življenje, kar se zaje v vse vidike njegovega obstoja?
Na tem je ogromno resnice. Igralski poklic je po eni strani čisto oprijemljiva služba, po drugi strani pa umetnost, ki od človeka terja posvečenost. Že predpogoj za to službo je norost ‒ norost, da se sploh vržeš v ta svet. Za kaj takega ne moreš biti stoodstotno razumen in racionalen človek. Miroslavova teza, da igralci včasih med seboj zamešajo resničnost in fikcijo, je nekaj, kar se občasno dejansko dogaja. Imam srečo, da sam še nisem bil v tem položaju, poznam pa nekatere kolege, ki so imeli velike težave z vračanjem v resničnost. Obenem pa se pri sebi vsi zavedamo, da bo vloga izpadla bolje, če se meje med teboj in likom vsaj malo zabrišejo.

Veroizpoved je stvar posameznikove izbire - Hrvati imajo zadnje čase z razumevanjem tega rahle težave.
Goran Bogdan

Prvo zgodbo, ki se odvija v Sarajevu, lahko razumemo kot komentar brezizhodnosti bosanske mladine. Druga vinjeta, ki se odvija v Ljubljani, odraža pritisk potrošniške družbe, iz katere junak (Gregor Zorc) najde izhod v identifikaciji z brezdomci. Čemu pa nastavlja zrcalo zagrebška zgodba? Kaj nam o hrvaški družbi pove lik igralca, ki se začne popolnoma identificirati s svojim likom v telenoveli?
Sami ste že opazili, da gre za tri države na območju nekdanje Jugoslavije, ki se borijo s post-tranzicijsko izgubo identitete in izginjanjem posameznika. To je skupno vsem narodom v regiji, pa naj gre za neizprosnost kapitalizma, ki je šla v Sloveniji najdlje, ali pa za neobetavno prihodnost mladine, o čemer bi vam lahko kaj povedal, saj sem se rodil v Širokem Brijegu v Bosni in Hercegovini. Žajfnica, v kateri nastopa moj lik, simbolizira nekaj površnega, lažnega, kar ni povezano s pravo identiteto naroda. Lahkota, s katero moj lik preklaplja med svetom telenovele in pravim svetom, dokazuje, da med njima res ni ogromne razlike. Naš obstoj je tako razmajan in nestabilen, da brez težav postane površen privid. Če nasedamo nekim telenovelskim, meglenim predstavam o ljubezni, to pomeni, da tudi v resničnosti nimamo čisto jasnih predstav o tem, kaj je ljubezen.

Foto: BoBo/Borut Živulović.

Kakšno pa je vaše poklicno stališče do žajfnic? Tako v Sloveniji kot na Hrvaškem so priljubljene, v njih nastopajo tudi eminentni igralci. Vas nismo videli še v nobeni taki vlogi. Je to posledica pomanjkanja časa, pomanjkanja ponudb ali načelne odločitve?
No, na začetku Akademije, ko sem hotel malo zaslužiti, sem seveda kje statiral in se pojavil v ozadju, tako da sem ta svet videl od blizu. Nič nimam proti nastopanju v telenovelah, sem pa z leti ugotovil, da sem izjemno počasen igralec in da potrebujem več časa kot večina, da dojamem in se vživim v lik. Ne ustrezata mi hitrost in to, da ne morem vplivati na pogoje. Trenutno sem v privilegiranem položaju, da se mi ni treba prilagajati. Vedno – pri vsakem filmu, dramski seriji, pri vsaki gledališki predstavi – si želim samo več časa. Čas ti da priložnost za preizpraševanje, pri telenoveli pa moraš posneti eno epizodo na dan, kar je recimo 35‒45 prizorov. Serije, pri katerih sodelujem, odredijo približno 11 dni za snemanje ene epizode. V naši regiji se povprečen film, ki ima razmeroma majhen proračun, posname v 21 ali 24 snemalnih dneh. Če preračunamo minutažo končnega izdelka, je to podoben tempo kot pri dramskih serijah. Pri filmu posnameš na dan približno 2‒4 minute končnega izdelka, pri telenoveli pa 40 minut. Na razpolago imaš dve, največ tri ponovitve prizora – pri filmu imamo luksuz, da nekaj ponovimo tudi dvajsetkrat, če nam ni všeč. Gre torej za golo matematiko, ne za kako oholost, češ da sem predober za kakšen žanr televizije.

O liku pedofilskega duhovnika: "Seveda ne moremo imeti empatije do dejanj, lahko pa skušam razumeti patologijo, ki vodi do določenih teženj." Foto: IMDb

Film Igram, sem gledalcu pokaže, da zaradi "profesionalne deformacije" igralcev trpijo tudi njihovi najbližji, predvsem življenjski partnerji. Je po vaši izkušnji res, da morajo žene in možje igralcev prenesti več kot v "običajnih" zakonih? So pogosto kolateralna škoda?
Za noben poklic si ne bi upal trditi, da človeku onemogoča zdrave odnose z bližnjimi. Težava se lahko pojavi, ko si na primer tri ali štiri mesece na snemanju neke serije, ločen od svoje družine. Vzpostavi se neki alternativni mikrosvet in s soigralci si ustvariš iluzorno, začasno družinico. V kratkem obdobju preživljaš ves svoj čas z istimi ljudmi in včasih to koga zmede. V isto past lahko padejo vsi ljudje na setu, ne samo igralci. Ampak za stabilno osebnost to ne bi smela biti težava. Po drugi strani pa – če se hočeš do konca posvetiti vlogi, peprosto moraš začasno spremeniti svoj fokus in svojo percepcijo. Ja, igralski poklic terja določeno čustveno odprtost in ranljivost – toda ali ne bi morali biti tudi "civilisti" čustveno odprti? Zaprtost se mi pač ne zdi pozitivna lastnost. Pod črto, na tem je nekaj resnice: igralci smo res večje ku**e. (Smeh.)

Foto: BoBo/Borut Živulović.

Lik Gregorja Zorca žena v filmu sarkastično vpraša, ali bi spal s pol Ljubljane, če bi se pripravljal na vlogo Casanove. Kakšen je vaš odnos do slavne metode Leeja Strassberga? Ste pristaš teorije, da mora igralec na svoji koži izkusiti vse, kar hoče upodobiti, po čemer je na primer slovel Daniel Day-Lewis? Ali pa je metodološki pristop pretirana mistifikacija igralskega postopka?
Pri nas temu rečemo Sto ljudi, sto čudi. Ko sem bil mlajši, sem se veliko ukvarjal z metodami in tehnikami igranja, predvsem s Strassbergom in Chekhovom. (Michael Chekhov je razvil "psiho-telesni" pristop k igri, op. n.) še vedno sicer mislim, da so dobre, ampak danes sem mnenja, da včasih res ni potrebna mistifikacija. Če si brez navdiha in ne zmoreš, ti metoda lahko pomaga. Pravi pristop je tisti, ki ga določena vloga potrebuje, to ni nekaj stalnega in nespremenljivega. Sem pa mnenja, da po navadi ni treba iti telesno do skrajnosti in da si lahko na večino vprašanj odgovoriš sam, že z razmislekom. Vsi poznamo anekdoto s snemanja Maratonca. Dustin Hoffman si je odrekal spanec, da bi se tako približal deliriju svojega lika, naveličani Laurence Olivier pa je na to pripomnil, da bi "kolega morda lahko poskusil igrati". Odvisno od posameznika. Nekdo mora skozi telesen proces, da pride v pravo mentalno stanje, drug tega ne potrebuje. En pristop ni boljši od drugega.

"Če nasedamo nekim telenovelskim, meglenim predstavam o ljubezni, to pomeni, da tudi v resničnosti nimamo čisto jasnih predstav o tem, kaj je ljubezen." Foto: IMDb

Kaj je bilo tisto, kar vas je najprej fasciniralo pri igralskem poklicu? Konec koncev prihajate iz družine, v kateri se nihče ne ukvarja s to umetnostjo, najprej ste študirali ekonomijo. Kaj je bilo vzrok za usodno odločitev?
Nisem prepričan, da znam na to odgovoriti. Spomnim se, da sem nekoč v neki družinski predstavi odigral neko majhno vlogo in se je vse izšlo točno tako, kot se mora. To se redko zgodi. Občutek ob tem je bil nekaj najlepšega, kar sem do takrat v življenju doživel. V moji družini je sicer cel kup matematikov in tudi mene je najprej zanimala predvsem matematika; res sem jo imel rad. Ko sem odkril igro, to neskončno število spremenljivk v enačbi, mi je od neznanske količine možnosti skoraj razneslo možgane. Je pa res, da v gledališče nisem stopil do 18. leta, ker je bila prej vojna. Pri filmu me ni zanimala izrecno igra, ampak cel svet, tudi režija in scenarij. Igra je bila pač takrat zame najlažje dosegljiva.

Filmska režija torej ostaja ambicija za prihodnost?
Ničesar oprijemljivega ne načrtujem. Nisem ravno tip, ki bi veliko načrtoval.

V zadnjih letih ste neverjetno zasedeni, delate tako doma kot v tujini. Verjetno je lažje dobivati vloge v tujih produkcijah, ko ima človek že nekaj takih referenc v življenjepisu. Kaj je bila za vas velika prelomnica: miniserija The Last Panthers s Samantho Morton in Johnom Hurtom? Je to vodilo do vloge v Fargu?
Tako je. V Beogradu sem bil na snemanju filma Postali bomo prvaki sveta in takrat so nas vse poklicali na avdicijo. Seveda si ne lažem – zavedam se, kako veliko vlogo ima pri vsem skupaj sreča. Povabili so me na avdicijo za neko majhno vlogico, pa režiserju ni bilo všeč, kako sem se je lotil. Slučajno je rekel, naj poskusim brati še glavno vlogo, in na koncu sem jo dejansko dobil. To je bila resnično sreča, ki mi je odprla vrata. Pozneje sem moral seveda še trdo delati. Na avdicijo za Fargo so me poklicali, ker so videli moje delo v Zadnjih panterjih.

Ob Davidu Thewlisu in Andyju Yuju v seriji Fargo. Foto: IMDb
O seriji The Last Panthers: "Povabili so me na avdicijo za neko majhno vlogico, pa režiserju ni bilo všeč, kako sem se je lotil. Slučajno je rekel, naj poskusim brati še glavno vlogo, in na koncu sem jo dejansko dobil." Foto: IMDb

V Fargu ste ob Davidu Thewlisu in Ewanu McGregorju igrali ukrajinskega kriminalca Yurija Gurko. Vas kdaj moti, da balkanskim oz. kar slovanskim igralcem pogosto pripadejo vloge raznih negativcev, od separatistov in teroristov do malih lopovov? Ali pa so to sočne vloge, iz katerih se da narediti veliko?
Ne, ne moti me. Kriminalci in teroristi so ogromna skupina, ki se je ne da stlačiti v isti predal. S temi vlogami je povezana neka globlja semantika, ki je na žalost neločljiva od določenih nacionalnosti. Če me to moti, me ne kot igralca, ampak na načelni ravni tega, kako preostanek sveta gleda na nas. Seveda pa imamo tudi mi sami podobne predsodke do drugih skupin, na primer do Romov. Ni vse tako preprosto. Na globalni ravni predsodki obstajajo od nekdaj in seveda predsodkov ne maram, ampak konec koncev je tudi na meni, da se borim proti njim. Lahko me moti kvečjemu moja lastna nezadostnost, nezmožnost, da stopim iz kalupa. Proti diskriminaciji, ki se vleče skozi stoletja, se je treba boriti na višjih ravneh,kot je igralska.

Kot Mustafa Golubović v Sencah nad Balkanom. Tudi v drugi sezoni se njegova zgodba nadaljuje. Foto: IMDb

Je Hollywood za vas prioriteta? Konec koncev bi se za resen poskus preboja najrž človek moral preseliti v Los Angeles. Povprečen človek Hollywood razume kot sinonim uspeha, kot vrh svetovne produkcije. Smo v teh predstavah o industriji, kjer se cedita med in mleko, malce zaslepljeni?
Objektivno seveda ne morem trditi, kaj je bolje, lahko imam samo svoje osebno stališče. Bolj so mi pri srcu vloge evropskih igralcev, ki morda niso prilezli v sam vrh, niso sinonim za Hollywood, so od njega rahlo distancirani, a imajo katalog res dobrih filmov – na primer Vincent Cassel, Tahar Rahim in podobni. Zanje nikoli ni bil končni cilj, da bi igrali na primer negativca v bondiadi. Kaj bi imel na primer jaz od tega, da sem Uruk-hai ali kaka druga popolnoma zamaskirana pošast v Gospodarju prstanov? Dober projekt je dober projekt, ne glede na vse ostalo.

Ponudniki vsebin na zahtevo tipa Netflix in Amazon Prime bodo odslej v EU-ju primorani ustvarjati višji odstotek regionalno ustvarjenih vsebin. Sami ste tako del igralske zasedbe kriminalne serije Uspeh, prve regionalne produkcije, nastale pod okriljem HBO Adria. V čem je bil ta projekt drugačna izkušnja od snemanja kake domače serije?
Ne gre samo za to, da produkcija razpolaga z več denarja, gre tudi za to, da HBO v enačbo doda svoj know-how, svoje znanje in izkušnje, pridobljene pri nastajajnju najboljših serij vseh časov. Igra prestolov, če hočete. To se pozna na vsakem koraku. Vidi se tudi, da je bilo veliko več ur vloženih v razvijanje scenarija, v izbiro režiserja – Danis Tanović se ni po naključju znašel na režiserjevem stolčku. Za delo imamo na razpolago več časa. Podobne serije v tujini, na primer Most, so pokazale, da so taki izdelki tudi absolutno zanimivi za izvoz. Ljudje so včasih cenili rimejke japonskih filmov, zdaj Američani snemajo že adaptacije evropskih fimov. Pa tudi podnapisi v ZDA niso več taka ovira, kot so bili pred 20 ali 30 leti. Kar je dobro, bodo gledali, in kar je dobro, sega onkraj žanrskih omejitev: The Wire so gledali tudi ljudje, ki jih kriminalke sploh ne zanimajo. Babylon Berlin so gledali ljudje po vsem svetu.

Foto: BoBo/Borut Živulović.

V Sloveniji sicer niso predvajali celovečerca Agape (2017) režiserja Branka Schmidta, a v njem igrate duhovnika, ki razvija erotično fiksacijo na mladoletnega fanta. Kakšne reakcije na film ste pričakovali na Hrvaškem, kjer ima RKC vendarle velik vpliv? Je do javnega razburjenja na koncu prišlo?
Katoliška Cerkev je bila v zvezi s tem zelo pametna – razumela je, da je bolje ne drezati in dvigovati prahu, če jo kdo napada. Tudi v zvezi s slavnim Oliverjem Frljićem niso skušali ukrepati, takrat so se aktivirale "domoljubne" organizacije in podobno. Cerkev na take stvari ne reagira, raje pusti plebs, da se sam pokolje med seboj. Seveda pa smo katoliška država, kar se mi zdi precej problematično; sam se zavzemam za sekularizacijo, za ločevanje Cerkve in države. V zadnjih treh letih so nasprotne težnje praktično eksplodirale. Veroizpoved je stvar posameznikove izbire ‒ Hrvati imajo zadnje čase rahle težave z razumevanjem tega.

" Spomnim se, da sem nekoč v neki družinski predstavi odigral neko majhno vlogo in je vse izpadlo točno tako, kot mora. To se redko zgodi. Občutek ob tem je bil nekaj najlepšega, kar sem do takrat v življenju doživel."Foto: BoBo/Borut Živulović.

Kakšno odgovornost pa čutite, kadar morate odigrati resnično zgodovinsko osebnost? V seriji Sence nad Balkamnom boste tudi v drugi sezoni ponovili vlogo mednarodnega vohuna Mustafe Golubiča, „človeka stotih obrazov in 250 potnih listov“. Vemo, da so zgodovinske teme na Balkanu pogosto predmet različnih interpretacij ali pa kar zlorab.
Na Balkanu se zgodovina po navadi prebira narobe, to je res. Če bi igral kako temeljito, neoporečno dokumentirano osebnost, na primer Mozarta, bi mu seveda skušal biti kar najbolj zvest. Pri nas pa je nemogoče verodostojno rekonstruirati dogodke izpred dveh let, kaj šele v času med vojnama! Drugo sezono sicer še snemamo, delali bomo še v marcu in aprilu.

Se kot igralec počutite obvezanega, sprejeti vsak dober projekt, ki se ponudi? Zdi se, kot da si že leta niste vzeli konkretnejšega odmora. Je v vašem poklicu prisoten močan strah pred tem, da bi človek ostal pozabljen, spregledan, da bi ga nadomestili?
Ogromnokrat rečem ne. Delam samo stvari, ki me res pritegnejo. To, hvala bogu, za zdaj še traja, seveda pa ne vem, ali bo vedno lahko tako. Prej se bojim, da sem preveč prisoten in da se bodo ljudje zasitili kot pa obratno. Seveda je v našem poklicu prisoten strah, da bomo padli, če se ustavimo. Ampak trenutno me je bolj strah sprejeti nekaj, kar bo na koncu slab film ‒ celo bolj strah kot pa možnosti, da bom zavrnil res dober projekt.

Foto: BoBo/Borut Živulović.