Stanovsko gledališče, v katerem je leta 1848 potekal prvi slovenski društveni nastop. Foto: Arhiv NUK
Stanovsko gledališče, v katerem je leta 1848 potekal prvi slovenski društveni nastop. Foto: Arhiv NUK
Osebno vabilo članom.
Osebno vabilo članom Foto: Arhiv RS
Osebno vabilo članom.
Osebno vabilo članom Foto: Arhiv RS
Potrdilo za plačano članarino.
Potrdilo za plačano članarino Foto: Arhiv RS
Vpisnica slovenskega društva.
Vpisnica slovenskega društva Foto: Arhiv RS

Tako je bilo še pred 170 leti, ko je zatohel sistem stare Avstrije zatrl vsako, celo najmanjšo državljansko pobudo. Treba je bilo torej počakati do pomladi leta 1848, imenovano tudi pomlad narodov, ko so nekateri povsem nepredvidljivi dogodki prvič omogočili tudi svobodo združevanja državljanov.
Evropski kotel
Francoska revolucija je leta 1789 prinesla mnogo dobrodošlih pridobitev. Žal pa so bile ljudske množice v preostalih evropskih državah prešibke, da bi si lahko tudi same izborile svobodo, enakost in bratstvo. Morale so počakati še dobrega pol stoletja, ko je nov val revolucionarnih dogodkov načel temelje tedanjega fevdalnega sistema.

V Avstriji, pod katero smo, razkropljeni v razne dežele, tiste čase spadali tudi še vsi Slovenci, je počilo marca 1848. V začetku tega meseca so se namreč k uporu dvignili dunajski meščani in študentje. Na njihovo zahtevo je cesar Ferdinand I. moral odsloviti starega nepriljubljenega ministrskega predsednika kneza Metternicha ter obenem obljubiti tudi ustavno ureditev države in odpravo cenzure. Napovedal pa je tudi ustanovitev narodnih straž in svobodno združevanje svojih državljanov.

Hiter odziv
Tako kot drugi narodi smo tudi Slovenci z odprtimi rokami sprejeli vse napovedane ugodnosti dunajskih nemirov in, ker na visoke državne zadeve nismo mogli kaj dosti vplivati, najprej skušali poskrbeti za pravice pri svojem narodnostnem in kulturnem delovanju.

V političnem pogledu so se tako že v prvem tednu revolucije pojavile razne pobude, ki so na koncu privedle do zamisli, da naj bi se vsi Slovenci, dotlej razdeljeni na več dežel, združili v enovito politično enoto, ki bi imela lasten deželni zbor in sedež v Ljubljani.

Vzporedno s tem pa so tudi posamezni kulturniki pričeli snovati načrte za uveljavitev slovenskega jezika v tedaj povsem ponemčeni javnosti. France Prešeren, najvplivnejši pesnik tedanjega časa, pa se je lotil priprave svoje, dotlej od cenzure prepovedane Zdravljice za prvi natis v ljubljanskih Novicah.

V državni in deželni prestolnici
V slovenski javnosti so se najprej zganili rojaki, stalno, službeno ali zaradi študija bivajoči na Dunaju, ki so jih marčevski dogodki že prvi dan potegnili v svoj vrtinec. V njihovem krogu je tako prav tiste dni nastala zamisel o slovenski belo-modro-rdeči trobojnici, ki še dandanes predstavlja narodno in državno zastavo. Že 7. aprila 1848 je bila ta prvič javno razobešena tudi v Ljubljani.

Slovenski Dunajčani pa so konec marca tudi pozvali deželni stanovski deželni zbor v Ljubljani, naj se zavzame za slovenske narodne pravice, predvsem za uveljavo slovenščine v šolah in uradih. Izkoristili pa so tudi eno novejših pridobitev – možnost javnega povezovanja. Tako so 20. aprila ustanovili društveno organizacijo: slovenski domoljubni zbor, imenovan tudi Slovenija. Podobno združenje pa so si omislili tudi rojaki v Gradcu. Tudi Ljubljana ni stala ob strani. Tam je 25. aprila zaživelo društvo Slovenski zbor.

Pravi mož na pravem mestu
Največje zasluge za ustanovitev prvega slovenskega kulturnega društva v Ljubljani, ki je bilo obenem tudi prvo na ozemlju sedanje Slovenije, je imel mladi študent prava Henrik Martinak. Bil je sin ljubljanskega gimnazijskega profesorja Luke Martinaka, Prešernovega prijatelja, ki je bil močno navdušen nad slovenščino. Svojega nadarjenega sina Henrika je najprej poslal v gimnazijo, ki jo je ta, skupaj s filozofijo, zaključil že pri šestnajstih letih. Potem pa se je odpravil še na Dunaj in že devetnajstleten dosegel naziv doktorja filozofije. Potem pa se je vpisal še na pravo.

Kot vse ostale slovenske študente je marca 1848 tudi Martinaka, ki je bil tedaj v tretjem pravnem letniku, dosegla meščanska revolucija. Pridružil se je svojim rojakom in konec marca skupaj z njimi podpisal omenjeni poziv kranjskim deželnim stanovom.

Ker so univerzo že prve dni neredov začasno zaprli, so se nekateri slovenski študentje vrnili v domovino. Tako je tudi Henrik Martinak zopet pristal v Ljubljani. V domačem krogu se je takoj povezal še z ostalimi domoljubi in med njimi je zrasla zamisel, da v slovenski prestolnici ustanovijo prvo slovensko društveno organizacijo.

Prve zadrege
Nove pridobitve, ki jih je podelil cesar Ferdinand, so pri Slovencih povzročile tudi manjšo zadrego. Poimenovati so namreč morali stvari, ki jih do tedaj še niso poznali. Tako so ustavo, ki se ji po nemško reče "konstitution" sprva imenovali kar konstitucija. A so že kmalu sklenili poiskati primernejši slovenski izraz. Tednik Novice je predlagal besedo "sovlada" kar naj bi pomenilo skupno vladanje vladarja in ljudstva. A je potem prevladala slovanska beseda "ustava". Izraz National-garde pa so poslovenili kot "narodna straža". Tudi Martinakov krog se je že na začetku moral ukvarjati z jezikovnim vprašanjem: kako pravzaprav poimenovati združenje, kakršnega v Ljubljani in tudi drugod na Slovenskem še niso poznali. Vendar si niso dolgo belili las: ravnali so se kar po rojakih z Dunaja in Gradca. Svojo druščino so tako tudi sami označili kot "zbor". V časopisju pa so se potem oglašali kot Slovenski zbor ali tudi kot Domoljubni slovenski zbor, podobno torej, kot je bilo tedaj v navadi imenovati državni ali deželni zbor. V zapisih, namenjenih nemški javnosti, pa so se prvi društveniki označevali kot "Slovenische Verein" ali tudi "Patriotische slovenische Verein". Nemška beseda "Verein" pač pomeni združenje.

Poglavitna opravila
Slovenski zbor je že dan po ustanovitvi pripravil poseben letak za javnost, ki je bil dodan tudi izvodom tednika Novice. Z njim odborniki pojasnjujejo svoj glavni namen – uveljavitev slovenske narodnosti in domačega jezika. Dobesedno pišejo: "Organiško razsnovanje in povsdignenje slovenske narodnosti pod krilam avstrianskega cesarstva, kakor tudi povzdignenje slovenskiga jezika na stopnjo katera mu gre." Obenem pa se opredeljujejo tudi za zedinjenje vseh Slovencev v skupno upravno enoto.

Na koncu pisanja pa razkrivajo tudi imena odbornikov. Poleg predsednika doktorja Henrika Martinaka so sedemčlanski začasni odbor sestavljali še tajnika Franc Malavašič in Janez Bučar, poleg njiju pa še običajni člani: Leopold Hoeffern (stric poznejšega pisatelja Janka Kersnika), Jožef Kersnik (pisateljev oče), dr. Viktor Hradecki in pesnik, tedaj še dijak, Fran Jeriša.

Posebno povabilo
Poleg splošnega letaka pa so člani Slovenskega zbora pripravili še dodatno vabilo za posameznike. Naslovljeno je bilo le na gospode, iz česar sklepamo, da v svojih vrstah niso imeli nežnejšega spola. Takole pravi besedilo: "Nov slovenski zbor se je v Ljubljani ustanovil, kakor ste po novicah zvedli. Dosti prijatlov že ima po deželi in zamoremo upati, de bo naša reč, namreč povzdiga slovenskiga naroda in avstrijanskega cesarstva, za to izobraženje našiga lepiga jezika, njega vpeljanje v šole in kancelije, in zveza vsih Slovencev pod enim vladarstvam, čversto zrastla. Upamo tedej, de bodete Vi, gospod, v podporo domorodniga načina, zboru pristopili, in vanj Vas povabimo, ker vemo, de za domovino vneti Slovenc nam pomoči ne bodete odrekli."

Cesarju čast in slava
Oblast na Dunaju je znala marčevske dogodke obrniti v svoj prid, tako da je cesar Ferdinand zaradi najnovejših odločitev na koncu izpadel kot veliki dobrotnik, kot prvi cesar, ki je ljudstvu naenkrat podelil toliko prelomnih darov. S tem je seveda hitro postal tudi junak ljudskih množic. Pri tem se je seveda zamolčevalo, da mož svojih "bombončkov" ni podelil prostovoljno, temveč šele po tem, ko mu je pošteno zagorelo pod nogami in ko je izgubil tudi svojo zvesto oporo, zloglasnega, 37 let delujočega Metternicha. Ta se je potem pred besom množic moral celo zateči v Anglijo.

A v Ljubljani se na dunajska zakulisja niso dosti ozirali. Cesarja, ki je v preteklosti že obiskal tudi Kranjsko, so častili in spoštovali že prej, zdaj pa so se mu želeli zahvaliti za prejete darove. Kot po navadi so slovesno počastili njegov rojstni dan, 19. aprila 1848.

Ravno tedaj pa se je bližal tudi njegov god. Sveti Ferdinand Kastiljski, se namreč praznuje vsako leto 30. maja. V Avstriji je bil to zaradi cesarjevega poimenovanja še posebno spoštovan praznik, ki so ga domačini zapolnili z raznimi svečanostmi. In prav za to priložnost je tokrat tudi novoustanovljeni Slovenski zbor sklenil pripraviti posebno prireditev.

Prve napovedi
Člani Slovenskega zbora pa prvotno pravzaprav sploh še niso mislili na cesarja, ko so načrtovali svojo prvo prireditev. Ta naj bi bila namenjena podpori revnih dijakov, ki so se včlanili v Narodno stražo in v njej sestavljali nekakšno akademsko legijo. O tem najprej piše Illyrisches Blatt v torek 2. maja in obljublja skorajšnjo napoved datuma v svojem listu in v Novicah.

Novice same pa naslednjega dne, 3. maja, o prireditvi še ne poročajo, pač pa pišejo o ustanovitvi prvega domačega društva: "Tudi v Ljubljani, kjer se je ljubezen do narodnosti in domačega jezika živo vnela, začela se je narodna družba slovenski zbor imenovana."

Šele teden dni pozneje so tudi Novice prvič poročale o delu novega društva: "Slovenske pesmi in slovenske igre v ljubljanskem gledišu so nam obljubljene, s katerimi nas bo slovenski zbor razveselil. " Tajnik slovenskega zbora Franc Malavašič pa v svojem imenu oznanja, da bodo Slovenci prireditev počastili godu cesarja Ferdinanda. Tako naj bi 30. maja predstavili njegovo, posebej za najnovejše čase, prilagojeno igro Nekadaj in zdaj. Teden dni zatem pa Malavašič igro, katero v prevodu dodatno navaja kot Einst und jetzt, omenja tudi v nemškem Illyrisches Blattu.

V kadrovski in časovni stiski
Z najnovejšo določitvijo datuma ob koncu maja pa si je slovenski zbor dobesedno nadel zanko okoli vratu. Časa za pripravo prireditve je bilo namreč zelo malo. Treba je bilo najti prave izvajalce, ljubiteljske glasbenike in recitatorje, od katerih pa s slovenščino še nihče ni nastopil v javnosti. Poleg tega pa ni delovala še nobena slovenska javna društvena zasedba. Vse glasbeno življenje se je namreč odvijalo le po meščanskih salonih in v okviru zasebnih učnih ur. Ljubitelje je bilo torej treba najprej opogumiti, potem pa v nekaj tednih usposobiti za prvi javni nastop

Preostalo ljubljansko dogajanje
Med pripravami na prvo slovensko društveno prireditev je bila Ljubljana priča živahnemu javnemu življenju. Glavno vlogo je imela Narodna straža, ki je skrbela za red v mestu. Posebno nemirno je postalo ravno v drugi polovici maja, ko so ljubljanski kulturniki pripravljali svojo prvo prireditev, saj se je razvedelo, da so na Dunaju spet izbruhnili nemiri in da jo je cesar popihal na Tirolsko.

Odmeve na dunajske dogodke je seveda pozorno spremljala tudi ljubljanska policija, zato v njenih poročilih zasledimo marsikatero zanimivost. Varuhi reda spričo novih dunajskih odločitev namreč niso bili bistveno omejeni in so zato lahko mirno opravljali svoje običajne dejavnosti.

V mestu so se odvijala razna zborovanja pa tudi raznovrstni izgredi. Slišale pa so se tudi govorice, da naj bi kmetje, ki so obračunavali z nekaterimi graščaki v okolici (denimo na Igu), 28. maja napadli tudi Ljubljano.

V policijske spise pa so seveda zašli tudi člani Slovenskega zbora. Ovaduhi so poročali, da je zanimanje za društvo veliko, predvsem pri mladini. Število članov je tudi vsak dan naraščalo. Od prvotnih petdeset naj bi jih že maja našteli že blizu dvesto. Nekateri od njih so se izpostavljali tudi na raznih zborovanjih, ki so potekala v mestu. V tem pogledu je bil še posebno dejaven trgovski sin Janez Bučar, tajnik Slovenskega zbora in obenem tudi med najzaslužnejšimi za pripravo napovedanega prvega kulturnega večera.

V noči s četrtka na petek, z 11. na 12. maj, so v Ljubljano prispeli člani dunajske Slovenije, ki jih je vodil sam predsednik, priznani slavist dr. Franc Miklošič.

Njihovo varnost je omogočila Narodna straža. Dunajski odposlanci so obiskali tudi deželnega predsednika, predsednika sodišča, županovega namestnika in ljubljanskega škofa. V nedeljo, 14. maja, pa so v redutni dvorani na šentjakobskem trgu pripravili veliko narodno zborovanje za Zedinjeno Slovenijo. Pri tem so jim zavzeto pomagali člani Slovenskega zbora. Slovenijani pa so zborovali tudi v Kranju. V mesecu maju pa so nekaj simpatij do slovenskega narodnega prebujenja pokazali tudi člani sicer nemškega Filharmoničnega društva, ki so na koncertu 5. maja zapeli Pesem slovenskih narodnih stražnikov, katero je na besedilo tajnika Slovenskega zbora Franca Malavašiča uglasbil Jurij Flajšman.

Težave
Prizadevni Slovenski zbor je medtem vestno pripravljal program za cesarjevo počastitev in obenem še dalje deloval tudi politično. Pri slednjem pa si je nakopal nekaj nasprotnikov, predvsem iz vrst "starih Kranjcev", torej Slovencev, ki so že povsem zanemarili svojo narodnost. V nemškem časopisju so se tako vrstili članki proti slovenski zavzetosti, na katere sta odgovarjala predsednik Slovenskega zbora dr. Martinak in tajnik Bučar.

Pa tudi v kulturniškem pogledu ni šlo vse kot po maslu. Odbor si je namreč zadal preveliko nalogo. Mesec dni je bilo pač premalo, da bi v celoti uresničili predvideni načrt, namreč naštudirali igro in večje število pevskih točk. Prišlo je tudi do navzkrižja s tajnikom Malavašičem, ki je svojo plat zadeve oznanil v Illyrisches Blattu in izstopil iz društva. Morda je bil to tudi vzrok, da o napovedanem večeru v časopisju ni bilo posebnih poročil. Tudi v sredo, 24. maja, ko je bila še zadnja priložnost za napoved torkovega nastopa in razkritje programa, Novice niti z besedico ne omenjajo tega dogodka. Poročajo pa o cesarjevem pobegu z Dunaja in o cerkvenem praznovanju njegovega godu preteklo nedeljo, ko so ljudje prepevali tudi Potočnikovo pesem Slava našemu cesarju, ki jo je na posebnih letakih natisnila ljubljanska tiskarka Egerjeva.

Tako šele na sam torek, 30. maja, nemški Illyrisches Blatt v svoji zadnji novici napoveduje, da bo "slovenishes verein" zvečer priredil "Concert", ki je v oklepaju označen kot "beseda". Prireditev naj bi bila v stanovskem gledališču na Kongresnem trgu, kjer danes stoji Slovenska filharmonija.

Spet zadrega posebne vrste
Napovedanega dne je bilo torej k sreči vse nared. Nekoliko nenavadna pa je bila le napoved prireditve. Omenjena je bila namreč "beseda," to pa je bil poseben izraz za prireditev, ki ga v Ljubljani še niso poznali. Slovenski zbor je namreč pred svojim prvim nastopom moral rešiti še eno dokaj pomembno vprašanje: kako pravzaprav imenovati svojo prvo predstavitev v javnosti. Županovo Micko 28. decembra 1789 in poznejšega Goljfanega starca v letu 1822 so denimo predniki napovedali le z naslovi obeh iger. Maja 1848 pa je šlo za skupek deklamacijskih in glasbenih točk in take vrste prireditev pri nas še niso bile v navadi.

Tudi ljubljanski Nemci v tem pogledu niso imeli izkušenj: v stanovskem gledališču, kjer so se uprizarjala le dramska in operna dela, te večere imenujejo le po naslovu te ali one igre. Nemška Filharmonična družba pa je prirejala samo koncerte. Najavljali so jih z besedo "Concert" in v sporedu so se dejansko izvajala le glasbena dela.

Prva slovenska prireditev pa je v svojem programu vsebovala oboje – govore in glasbo. Ker prireditelji slovenskega izraza za tak mešani program niso našli, so si ga izposodili kar pri bratih Čehih. Ti so tiste čase na Dunaju prirejali večere s podobno mešano vsebino –občasno so sodelovali tudi Slovenci – kjer je kulturnemu nastopu sledil še ples. Ker se eden od čeških narodnih plesov tudi imenuje "beseda" in ker je tovrstna zabava pri Čehih zapolnila glavnino večera, so ti po njej imenovali kar celotno prireditev. Predsednik Martinak je že dovolj dolgo bival na Dunaju da je te zadeve dobro poznal. Ni čudno torej, da so se za češko poimenovanje odločili tudi ljubljanski organizatorji. In tako je bila za 30. maj napovedana tudi prva "béseda" na slovenskih tleh.

Zanimiv program
Ljubljana je bila iste čase še "dolga vas" kot poje znana pesem. O vseh dogodkih se je med ljudmi glas dokaj hitro razširil, zato posebna obvestila niti niso bila tako nujna. To se je pokazalo tudi pri prvi slovenski besedi, v torek 30. maja 1848.

Bera te prve slovenske društvene prireditve pa ni bila velika in tudi v celoti domača ne. Takrat smo namreč imeli še premalo lastnega avtorskega gradiva, s katerim bi lahko zapolnili celoten večer in zadovoljili nemških in italijanskih nastopov razvajeno publiko. Pa tudi sicer je bil program sestavljen le iz štirinajstih točk, ki so jih izvedli člani orkestra, pianist in pevci v vlogi solistov ali zbora in še dva deklamatorja.

Številno občinstvo je najprej prisluhnilo državni himni, ki ji je prilagojeno besedilo Slava našemu cesarju pripisal pesnik, skladatelj in župnik Blaž Potočnik. Izvajal jo je pevski zbor. Za tem pa so se zvrstile glasbene in deklamacijske točke. Predstavili so Vodnikovega Vršaca in Vojaško pesnika Koseskega, s katerima sta navdušila deklamatorja. Kvartet je zapel Potočnikovo Dolensko, zbor pa še Duh slovenski, pozneje znan kot Hej, Slovani (tudi poljska in nekdanja jugoslovanska himna), in Pesem slovenskih narodnih stražnikov. Solistične pa so bile Slomškova Veselja dom, Prešernov Mornar v uglasbitvi Jurija Flajšmana, V spomin Vodnika istega skladatelja ter češka, poslovenjena, Slovenca dom. Kdo je izvedel Zmes slovanskih napevov takrat še malo znanega Johanna Straussa mlajšega z Dunaja se ne da razbrati. Flajšmanovo Slovansko popotno (mišljena je koračnica) pa je verjetno izvedel orkester filharmoničnega društva.

Spored je bil torej dokaj mednarodno zasnovan, zastopani pa so bili kar štirje narodi: Slovenci, Čehi, Poljaki in Nemci. Točke pa so družno izvedli Slovenci in Nemci.

Presenetljivi odmevi
Odlično vzdušje torkovega večera je že v naslednjih dneh našlo odmev tudi v Novicah in Illyrisches Blattu. Novice pišejo: "Vsi spevi so obilno zbranim poslušavcam tako močno dopadli, de niso bili zadovoljni, jih le enkrat slišati; iz vsih strani je donelo :še enkrat, še enkrat." Tudi Illyrische Blatt je bil zadovoljen, urednik pa je nastopajočim zaželel ponovnih nastopov.

Žal pa nam oba lista ne navajata imen posameznih izvajalcev in zasedb. Novice poimensko hvalijo le tajnika Janeza Bučarja zaradi organizacije, skladatelja Gašparja Maška, ker je pripravil notne priredbe za orkester, in skladatelja Jurija Flajšmana. Ta je mesec dni prej praznoval svojo tridesetletnico, v programu prve slovenske besede pa bil zastopan kar s štirimi avtorskimi pesmimi. Novice pišejo, da "s pravim veseljem in hvale vredno napeve slovenskih pesem zlaga".

Dober izkupiček
Dvaindvajsetletnemu študentu Henriku Martinaku in njegovemu krogu je tako maja 1848 uspel neverjeten podvig. V slabem mesecu dni so pripravili nekaj, česar Ljubljana do tedaj še ni poznala – prvo slovensko kulturno društveno prireditev. In kar je najpomembnejše: v ponemčeno slovensko prestolnico so prinesli veliko navdušenje za narodne zadeve. Prireditev pa je uspela tudi v gmotnem pogledu. Čisti dobiček so namreč prejeli dijaki, vključeni v Narodno stražo.

Na rešetu spomina
Delovanje Martinakovih pionirjev društvene kulture bi drugi narodi nedvomno nagradili z izčrpnimi zapisi ali novimi dogodki, s katerimi bi se redno ali vsaj ob pomembnejših obletnicah počastilo njihov spomin. Pri nas pa je drugače. O prizadevnem domoljubu Martinaku in njegovem krogu iz zgodovinskih knjig ne izvemo skoraj nič. Raziskovalcem se zdijo drugi dogodki leta 1848 pomembnejši. Kjer pa se ta prvi nastop – ne pa tudi njegovi izvajalci – povsem slučajno omenja, pa lahko preberemo le pomanjkljive ali celo napačne podatke. Tako nam neki zapisovalec starega časa zatrjuje, da je prva beseda potekala že 30. aprila, kar bi bilo seveda povsem nemogoče, ker je bilo društvo ustanovljenoso šele pet dni prej. Slavni slovenski zgodovinar, opremljen z doktorskim nazivom, avtor obširne mohorjanske Zgodovine slovenskega naroda, pa nam v nekem drugem spisu sicer predstavi pravi datum prireditve, a obenem zatrjuje, da so Martinakovi prijatelji na njej izvedli Malavašičevo igro Nekdaj in zdaj. Gospod je očitno prebral le napoved nastopa, ne pa tudi poznejše izdatno poročilo o dejansko izvedenih točkah. Dela Martinakovega kroga kaj dosti ne pozna, čeprav v omenjeni Zgodovini objavlja njegov letak, zasluge za ustanovitev prve ljubljanske društvene organizacije namreč pripisuje doktorju Janezu Bleiweisu, čeprav ta Slovenski zbor denimo v Novicah celo okara, ker si je izbral izraz "beseda" za svojo prireditev.

Še bolj znan profesor, doktor in akademik, imenovan tudi "oče slovenske muzikologije", pa nam v tretjem delu knjige Zgodovina glasbene umetnosti na Slovenskem, ki velja za resno znanstveno delo, poleg napačnega datuma prireditve in pomanjkljive navedbe glasbenih točk pri pisanju o časopisnih odmevih med drugim zatrjuje: "Nič pa ne izvemo, kdo je bil skladatelj klavirskih del." S to trditvijo pa je mož takratnim poročevalcem naredil veliko krivico, saj v ohranjenih izvodih poltednika Illyrisches Blatt še dandanes lahko jasno preberemo, da je šlo za izvedbo dveh skladb nemškega skladatelja in pianista Theodorja Doehlerja.

Da o Martinaku, ki je najbolj zaslužen za izvedbo prve slovenske glasbene prireditve, v omenjeni knjigi, katera je avtorju leta 1961 prinesla tudi Prešernovo nagrado, ne moremo prebrati niti besedice, verjetno ni treba še posebej poudarjati.

Šele v zadnjem času se izpričani strokovnjak za leto 1848 v knjigi Prva odločitev Slovencev za Slovenijo podrobneje loteva tudi dogodkov meseca maja pred 170 leti. Delovanje Slovenskega zbora, ki ga sicer napačno označi z njegovim poznejšim nazivom, je vsaj za pomlad 1848 dobro opisano, zlasti javni prispevki predsednika Martinaka in tajnika Bučarja. A kaj, ko avtor izpušča kulturno delovanje tega prvega ljubljanskega društva in tako tudi njegovo besedo konec omenjenega meseca.

Prve spremembe
V torek, 6. junija, natanko teden dni po prvem ljubljanskem društveno-kulturniškem nastopu, je imel Slovenski zbor svojo prvo "veliko skupščino" , čemur bi danes rekli: občni zbor. Ob tej priložnosti se je preimenoval v Slovensko družtvo, in še enkrat poudaril bistvo svojega delovanja: omikati slovenski jezik in ga na enako stopnjo z drugimi živimi jeziki sedanjih časov postaviti.

Društveniki so tudi obelodanili osnutek svojih pravil. Obenem pa so bile izvedene tudi volitve. Dr. Henrik Martinak je dobil precej glasov, a ga je nadkrilil novičarski urednik dr. Janez Bleiweis, ki je tako postal prvi redni društveni predsednik. Martinak pa se je umaknil v ozadje, a je v odboru, koder je deloval tudi njegov oče Luka, še nadalje ostal dejaven član.

Slovenski zbor, je pod imenom "družtvo" deloval do svojega razpusta v letu 1853. Izraz "družtvo" je bil izbran, ker se Slovenci pač "družimo" in je bila v obtoku že prej uporabljena podobna beseda "družba". Pozneje pa so za take organizacije po ilirskem vzoru, uporabili besedo"društvo", kar se je ohranilo do danes.

Veselo v nove čase
Že dobrih štirinajst dni po prvi besedi je 19. junija 1848 sledila že druga prireditev take vrste, pri kateri je bil v stanovskem gledališču spet "silni drenj", kot poročajo Novice, in za katero so nastopajoči pripravili povsem nov program. Drugi besedi je po treh tednih v začetku julija sledila tretja, ki je prinesla tudi že prvo celovečerno igro, namreč ponovno uprizoritev Lihartove Županove Micke. Tudi tokrat je bilo "glediše čez in čez polno". In tako je bilo živahno vse do konca leta 1848 ko je sledilo še nekaj takšnih prireditev.

Slovensko družtvo pa je po novem trudu še razširilo svoje delovanje. Tako so že meseca julija 1848 začeli izdajati tudi lasten politično-kulturni poltednik Slovenija, septembra pa presenetili s Slovensko gerlico, dvema notnima zvezkoma s pesmimi, ki so bile izvajane na prvih treh besedah. Za tisk so začeli pripravljati gradivo za nemško-slovenski in slovensko-nemški slovar.

Slovensko družtvo se je torej z novim vodstvom kaj hitro izkazalo za vrednega naslednika prizadevanj Martinakovega kroga. To pa niti ni bilo težko, saj je vrli društvenik s svojimi sodelavci postavil trdne organizacijske temelje in pokazal pot, kako je tej stvari treba streči tudi v bodoče.

In zato je prav kulturno društveno gibanje že 170 let eno najbolj živahnih in najkakovostnejših na Slovenskem.