Anton Laščak velja za enega največjih arhitektov slovenskega rodu, vendar njegovo delo pri nas ni prav dobro znano. Italijani ga imajo - kot Antonia Lasciaca - za svojega in po njem nosi ime tudi ena goriških ulic. Foto: Wikipedia
Anton Laščak velja za enega največjih arhitektov slovenskega rodu, vendar njegovo delo pri nas ni prav dobro znano. Italijani ga imajo - kot Antonia Lasciaca - za svojega in po njem nosi ime tudi ena goriških ulic. Foto: Wikipedia
Cerkev sv. Petra in Pavla
Cerkev sv. Petra in Pavla v Kairu, v kateri je bil pretekli teden izveden samomorilski napad, je dolga 28 metrov in široka 17 metrov ter se ponaša z dvema zvonikoma. Foto: EPA
Vila Rafut
V botaničnem parku pri Gorici stoji njegova vila Rafut z razglednim stolpom, ki jo je leta 1909 zgradil v neoislamskem slogu, vendar Vila žal že vrsto let propada. Foto: RTV SLO

Čeprav velja za enega največjih arhitektov slovenskega rodu, njegovega dela ne poznamo prav dobro. Bolje so z njegovim likom in delom seznanjeni v Italiji, kjer ga imajo - kot Antonia Lasciaca - za svojega. Vendar je rodoslovna raziskava dokazala, da je bil sin slovenskih staršev, in tudi za ženo je vzel Slovenko. Pričevanja so potrdila, da je znal slovensko in se s svojimi sorodniki iz Ročinja pogovarjal v slovenskem jeziku.

Beg možganov ni nekaj novega
Anton Laščak je študiral arhitekturo na dunajski politehnični fakulteti. Po študiju se je zaradi pomanjkanja naročil na domačih tleh z ženo preselil v Aleksandrijo, kjer je kmalu po prihodu leta 1882 že zaslovel z monumentalno galerijo Menasce. To mu je odprlo pot do bogatih naročnikov egiptovskega meščanstva in plemstva in tako je poleg Aleksandrije tudi v Kairu projektiral številne prestižne palače. Laščak je deloval še v Perugii, Rimu, Torinu in Carigradu. Od egiptovskega podkralja Abasa II. je za zasluge prejel plemiški naziv beg, kar ustreza baronu. Abas II. ga je imenoval za glavnega dvornega arhitekta.

Cerkev sv. Petra in Pavla v Kairu, ki je bila 11. decembra prizorišče terorističnega napada, so po Laščakovih načrtih zgradili leta 1911 na grobu leto dni pred tem umrlega egiptovskega premierja Butrosa Galija, sicer dedka Butrosa Butrosa Galija, nekdanjega generalnega sekretarja OZN-a. Ta koptska pravoslavna cerkev je dolga 28 metrov in široka 17 metrov ter ima dva zvonika.

Edini primer neoislamskega sloga pri nas
Za občudovanje njegovega dela se nam ni treba odpraviti prav daleč, saj v botaničnem parku na pobočju Kostanjevice pri Gorici stoji vila Rafut z razglednim stolpom, ki jo je leta 1909 zgradil v neoislamskem slogu. Vila že vrsto let propada, čeprav velja za edini primer neoislamskega sloga pri nas, pa tudi za enega lepših primerov tega sloga v širšem evropskem prostoru.

Laščakovo cvetoče obdobje se je končalo s prvo svetovno vojno, ko je bil egiptovski kralj odstavljen, iz britanskega Egipta pa je kot državljan Avstro-Ogrske moral zbežati tudi Laščak. In ko v Gorici niso sprejeli nobenega njegovega projekta, se je kmalu po vojni vrnil v Kairo. Anton Laščak se je poleg arhitekture posvečal tudi poeziji, ki jo je pisal v furlanščini. Svoja zadnja leta je preživel na domačih tleh, vendar se je pri visoki starosti 90 let vrnil v Kairo, kjer je tudi umrl.

Arhitekturna zvezda na egiptovskih tleh
Današnji prebivalci tako Kaira kot Aleksandrije njegovo delo dobro poznajo. V Kairu je najpomembnejša dela ustvaril med letoma 1897 in 1939 - to so palača Suarez, palača velikega vezirja, kraljevski klub Club Lotus, sedež narodne banke Misr, stavba tržaške Assicurazioni Generali, kraljeva rezidenca Abdin ter seveda prej omenjena cerkev sv. Petra in Pavla. V Aleksandriji pa so njegova najpomembnejša dela zrasla med letoma 1882 in 1886, mednje spadajo poleg že omenjene galerije Menasce vila Mazloum paše, vila Laurens, palača Aghion in glavna železniška postaja.

Več o Antonu Laščaku in njegovem delu v Egiptu si lahko pogledate v spodnjem prispevku Sekuja M. Condeja, TV Slovenija. V fotogaleriji pa so posnetki obnovitvenih del, ki potekajo po terorističnem napadu, izvedenem 11. decembra v cerkvi sv. Petra in Pavla v Kairu.