Victor Enrich: NHDK. Foto: Arhiv umetnika
Victor Enrich: NHDK. Foto: Arhiv umetnika

Victor Enrich, avtor nadrealističnih podob, ki jih je mogoče videti tudi na straneh uveljavljenih medijev, kot so Dezeen, The Guardian, CNN, Designboom, ArchDaily, La Repubblica, Wired in Spiegel, se je decembra mudil v Ljubljani. Umetnik, ki digitalno fotografijo združuje s 3D-renderiranjem, je na predavanju v Kreativnem centru Poligon predstavil svoje delo in izkušnje, izvirajoče iz življenja samostojnega umetnika.

Po študiju arhitekture je sicer nekaj časa deloval znotraj svoje stroke, vendar mu je kaj kmalu postalo jasno, da se ni sposoben uklanjati zahtevam, ki jim mora slediti arhitekt, da se lahko njegova zamisel nekega dne tudi materializira. "Sam se preprosto nisem bil sposoben uklanjati vsemu temu, saj sem tovrstne zahteve dojemal kot lastno žrtvovanje, čemur bi podlegal zgolj zato, da bi lahko videl, kako so neki objekt po mojih načrtih tudi dejansko zgradili," med drugim pove Enrich.

Več pa v spodnjem intervjuju!


Ste diplomirani arhitekt, ki je komercialno delo v svoji stroki pustil za seboj in se podal v umetniške vode, vendar se očitno niste popolnoma oddaljili od arhitekture. Ali preko podob, ki jih ustvarjate, gradite svoja lastna domišljijska mesta?

Morda drži trditev, da lahko kot arhitekt igraš vlogo malega boga. Arhitekti se radi vidijo v vlogi nekoga, ki ima moč spreminjanja življenjskega prostora z vnašanjem lastnih stvaritev. Delo arhitekta je lahko precej kompleksno, saj ne gre le za golo ustvarjanje, tukaj so še zahteve birokracije in naročnikov ter odgovornost, da bo tudi z gradbenega vidika vse tako, kot mora biti. Sam se preprosto nisem bil sposoben uklanjati vsemu temu, saj sem tovrstne zahteve dojemal kot lastno žrtvovanje, čemur bi podlegal zgolj zato, da bi lahko videl, kako so neki objekt po mojih načrtih tudi dejansko zgradili. To me je privedlo do spoznanja, da so podobe zgradb, kakršne sem začel nato ustvarjati, najboljša pot za posredovanje mojega lastnega razmišljanja ljudem. Menim tudi, da so ideje močnejše od samih zgradb, čeprav se najverjetneje marsikdo ne bi strinjal s tem. Konec koncev pa gre v primeru naše vrste za človeška bitja, zato so pomembni naši medsebojni odnosi, kar ne pomeni, da kot ljudje ne razvijemo tudi določenih odnosov do zgradb ali do umetniških del.

Victor Enrich (1976) je bil v tem mesecu gost dogodka, ki sta ga organizirala Center za kreativnost, delujoč v okviru Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (MAO Slovenia), ter kreativni center Poligon (pod streho katerega je gostujoči umetnik predstavil svoje delo) v sodelovanju s skupnostjo 3D Ljudje Slovenije. Foto: Arhiv umetnika/Fernando Mendes
Victor Enrich (1976) je bil v tem mesecu gost dogodka, ki sta ga organizirala Center za kreativnost, delujoč v okviru Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (MAO Slovenia), ter kreativni center Poligon (pod streho katerega je gostujoči umetnik predstavil svoje delo) v sodelovanju s skupnostjo 3D Ljudje Slovenije. Foto: Arhiv umetnika/Fernando Mendes

Od kod vzgib, da več ali manj vse zgradbe na svojih delih preobrazite v skrajno nadrealistične podobe?
Glede na to, da sem iz Barcelone, sem bil seveda že v okviru šolskega sistema zgodaj seznanjen s Salvadorjem Dalijem, na katerega so Španci kot na enega izmed najpomembnejših umetnikov 20. stoletja zelo ponosni - kar hkrati pomeni, da smo zaradi tega bistveno več izvedeli o njem v primerjavi z drugimi umetniki. Pozneje sam nikoli nisem imel v mislih, da ustvarjam v polju neonadrealizma, tega sem se zavedel šele čez čas. Od nekdaj sem imel veliko spoštovanja do umetniških gibanj in to mi je nekako tudi preprečevalo, da bi se imel za njihovega pripadnika. Izviram iz popolnoma drugačnega časovnega obdobja, imam opravka s popolnoma drugačnimi občutji in popolnoma drugačnimi orodji, tako da bi se mi ne nazadnje tudi zato zdelo pretirano, da bi se kar prišteval k nadrealističnemu gibanju.

Naj se tukaj še vrnem k Daliju, ki je dejal, da se mu je večina stvaritev sprva porodila v sanjah. Pri meni nikakor ni tako, saj le redko sanjam oziroma si sanj ne zapomnim in tako moje stvaritve ne izvirajo od tam. Sem pa nagnjen k sanjarjenju ali zatopljenosti v svoj lastni svet, tako da večina mojega dela izvira iz tega, da sem sam s seboj in sanjarim izven dane materialne dimenzije. Dogaja se, da hodim po ulici ter me kakšna zgradba sama od sebe nagovori in tako se začne najina konverzacija, čeprav gre pravzaprav za konverzacijo, ki jo imam sam s seboj. Prepustim se nekakšnemu igranju vlog, iz katerega se lahko razvije že kar emocionalen odnos med mano in to zgradbo, ki pa obstaja zgolj znotraj mene samega, vse dokler oziroma če se ne odločim, da ga objavim v obliki podobe, kakršne ustvarjam. Izhodiščnima sanjarjenju in emocionalnemu odnosu z arhitekturo sledi precej trdo delo, da pridem do tega, kar je nekakšna fizična odslikava prvih dveh.

Rad pa bi izpostavil Dalijevo mojstrsko samopromocijo, za katero je kdaj poskrbel tudi na precej nezaslišane načine, v čemer je bistveno presegal druge. Prav tako je bila motivacija nadrealistov za ustvarjanje precej drugačna od te, ki vodi današnje ustvarjalce. Je pa res, da tudi na področju fotografije obstajajo zgodovinski primeri nadrealističnega ustvarjanja, vendar menim, da je pojav fotografije v tehniki 3D - in tudi renderiranja v tehniki 3D - prinesel določen prelom. 3D-fotografija vendarle obstaja šele 25 oziroma 30 let.

Victor Enrich: Medusa. Foto: Arhiv umetnika
Victor Enrich: Medusa. Foto: Arhiv umetnika

V kakršni koli naselbini živimo, predstavlja - morda tudi popolnoma prvinska - arhitektura kuliso naših vsakodnevnih življenj. Sicer smo ljudje seveda eni bolj drugi manj dovzetni za estetsko dimenzijo svojega obstoja; vendar do katere mere po vašem mnenju že sam videz naselij, v katerih prebijemo svoj vsakdan, določa naša življenja?
Urbani kontekst zagotovo določa načine, na katere potekajo interakcije med ljudmi in s tem določa tudi lokalno kulturo. Mesta so nemara najizrazitejša vizualna manifestacija tega, kar smo ustvarili kot vrsta. Sestavlja jih ogromna množica raznolikih delov, ki so lahko tudi posamično zelo kompleksni. In da je vsako mesto takšno, kakršno je, je to zato, ker je to pač očitno bila najboljša rešitev, ki jo je lahko človek našel za medsebojne interakcije.

Ste prepričani, da lahko govorimo o najboljših možnih rešitvah? Kaj pa kdaj tudi skrajno nespametne rešitve, ki so na primer lahko bolj kot ne posledica golih - najverjetneje finančnih - interesov lokalnih oblasti?
Po mojem je vsaka situacija, ki obstaja, najboljša možna situacija, kar bi jih lahko imeli. Seveda drži, da če primerjamo različne prostore ali trenutke v zgodovini, vidimo, da so lahko nanje vezani dosežki boljši ali slabši. Vendar kljub temu menim, da je različica vsakega posamičnega mesta, kakršna obstaja v določenem trenutku, tudi njegova ultimativna različica za tisti določeni trenutek. Njegove prihodnje različice bodo najverjetneje pomenile izboljšavo te predhodne različice. V mojih očeh mesta predstavljajo primere lepote, znanja in tudi modrosti ter se zato posledično nenehno razvijajo. Ta razvoj pa seveda poteka vzporedno z razvojem človeške vrste. V nekaterih primerih lahko v precej kratkem časovnem razponu doživimo znatne spremembe mest in potemtakem tudi življenja v njih. Kot enega najočitnejših primerov lahko navedem denimo Detroit, saj gre za mesto, razvoj katerega se je zares opazno odvijal, nato pa je sledil njegov hiter propad.

Victor Enrich: Fort Knox. Foto: Arhiv umetnika
Victor Enrich: Fort Knox. Foto: Arhiv umetnika

Sicer res precej ironično, vendar se brez tega propada zagotovo ne bi nikoli porodilo nekaj tako kultnega, kot je detriot techno …
Natanko tako! Iz pepela vselej vstane življenje. Vendar so ljudje tisti, ki vnesejo življenje v neki prostor. Gre tudi za to, da v primeru obstoja nuje po določeni interakciji, človek poišče pot, da lahko pride do te interakcije. Zase sem ugotovil, da je umetnost tista pot, ki sem jo moral ubrati. Umetnost mi je tudi odprla možnost interagiranja z ljudmi po svetu, s katerimi sicer ne bi nikoli sploh imel stika. Osebno mi te interakcije pravzaprav tudi največ pomenijo in so največja nagrada, kar sem jih lahko deležen. Zato mi je včasih lahko skorajda hudo pri srcu ob misli na arhitekte, ki na primer vložijo tri leta svojega življenja v projektiranje zgradbe, kot je bolnišnica. Gre namreč za tip zgradbe, ki je v prvi vrsti podvržen ogromni količini zakonskih določil.

Ali vendar ni zavedanje, da si kakovostno zasnoval zgradbo, v kateri nekateri preživljajo najtežje trenutke svojega življenja, ogromno vredno in pomeni tudi, da je arhitekt s tem veliko prispeval k družbi, ki ji pripada?
To drži, vendar poznam kar nekaj arhitektov, ki se ukvarjajo prav s projektiranjem bolnišnic in večinoma v tem ne najdejo pravega vznemirjenja. Žal praviloma vidijo v tem relativno varen način za služenje denarja in ne nekega ustvarjalnega izziva. Po drugi strani pa je tudi res, da je morda njim hudo pri srcu zame, saj s svojim delom ne bom nikoli zaslužil toliko kot oni in nisem deležen vseh drugih ugodnosti, ki izhajajo iz dela arhitekta. Ena izmed teh je seveda prav prej omenjena finančna varnost na daljši rok, ki pri meni kot umetniku seveda umanjka. Naj izpostavim še dejstvo, da mi preživetja ne zagotavlja tako zelo sama kakovost mojega ustvarjanja, temveč predvsem vprašanje, kako dobro sem sposoben upravljati s svojim denarjem.

Victor Enrich: Shalom 1. Foto: Arhiv umetnika
Victor Enrich: Shalom 1. Foto: Arhiv umetnika

In kako se je zgodil vaš prestop iz poklica arhitekta v status samostojnega umetnika? Kako ste prišli do prvih objav svojega dela v različnih publikacijah oziroma ali bi eno določeno objavo ali pa razstavo označili za prelomno?
Najprej naj povem glede razstav, da sem jih v primerjavi z drugimi umetniki imel zelo malo, saj menim, da so razstave lahko precej slaba naložba. Smiselno jih je organizirati, če kot umetnik želiš, da bi javnost izvedela zate. Tega sam nisem potreboval, saj so ljudje že poznali moje delo preko objav na spletu in dejansko je objava na strani priznane spletne publikacije najboljša razstava, kar sem si jih lahko želel. Tudi glede na to, da se ukvarjam z digitalno vsebino, je objava v digitalnem mediju zame tako rekoč maksimum maksimuma.

Zame prelomna objava mojega dela je bila leta 2012 v magazinu za arhitekturo in oblikovanje Dezeen. Gre za priznano spletno publikacijo, ki sem jo že prej spremljal in sanjal o tem, da bi objavili moje delo. Zato sem stopil v stik z njimi, vendar sem bil vsekakor pripravljen na možnost negativnega odgovora, do česar pa k sreči ni prišlo. Objava, naslovljena City Portraits, je zajemala dela, ki sem jih ustvaril, ko sem živel v Rigi in Tel Avivu, nekaj jih je nastalo tudi v obdobju bivanja v Münchnu. Ta objava je strnila štiri do pet let mojega življenja v okoli 35 stvaritev. Naenkrat objaviti tako veliko število stvaritev enega samega umetnika, ki prej še nikoli niso bile na ogled javnosti, pa je precej privlačno tudi za objavitelja, saj vzbuja občutek, da gre za delo nekoga, ki je že zelo uveljavljen. Objava me je še toliko bolj razveselila, saj si v kar petih letih ustvarjanja teh podob niti nisem prizadeval, da bi jih kje predstavil javnost.

Objavi v tako priznani publikaciji, kot je Dezeen, je sledilo več ponudb od drugod, saj gre za zvenečo referenco. Kot svojo drugo večjo objavo lahko izpostavim serijo podob ene same zgradbe, in sicer NHDK-ja. Gre za münchenski NH Deutscher Kaiser Hotel, ki je na mojih podobah mutiral na raznolike načine, plesal in pač nasploh šel skozi več predelav.

Victor Enrich: NHDK 42. Foto: Arhiv umetnika
Victor Enrich: NHDK 42. Foto: Arhiv umetnika

Morda je nevljudno vprašati, vendar kako ste se kot samostojni umetnik preživljali skozi to petletno ustvarjanje, za rezultate katerega torej niste bili plačani?
S financami preprosto nisem imel težav, zahvaljujoč svojemu preteklemu življenju, ko sem bil še dejaven kot arhitekt, saj sem preprosto nagnjen k temu, da rad trdo delam, poleg tega pa - kot sem že omenil - k sreči znam upravljati s svojim denarjem. Vseeno bi rad izpostavil, da sem pripravljen res trdo delati, če uživam v tem, kar počnem, ob tem pa mi je zelo pomembno, da končni izdelek nosi moj podpis. V tem primeru mi ni niti težko delati dvakrat več, kot bi sicer. Menim, da stvaritve, ki ne nosijo podpisa svojega avtorja, ne obstanejo čez čas in tudi nimajo neke prave vrednosti. Avtor je bil v tem primeru pač zgolj plačan, da je opravil določeno delo. Ko sem pred leti za svoje naročnike še ustvarjal 3D-renderje, je šlo za ustvarjanje nečesa za enkratno uporabo. V primeru umetniškega ustvarjanja pa je tako, da so ljudem še vedno zanimive stvaritve, ki sem jih ustvaril tudi pred recimo celim desetletjem.

Kako bi popolnemu laiku s tehničnega vidika razložili svoj proces dela?
Zadeva je pravzaprav precej preprosta. Izhajam iz tehnike prerisovanja, za katero se tradicionalno uporablja prosojni papir, ki se ga položi čez neko fotografijo oziroma nasploh neko podobo, nato pa se s svinčnikom sledi potezam izvirnika. Namesto prosojnega papirja in svinčnika pač uporabljam računalnik in način obdelave v tridimenzionalni tehniki, za izhodišče pa mi služijo fotografije, ki sem jih posnel sam. Po večdnevnem oziroma večmesečnem natančnem prerisovanju, kjer se pogosto zapičim v skoraj neštevne podrobnosti, se lotim barvanja in osvetljevanja tega modela, dokler ni videti skoraj kot izvirnik. Šele takrat se prek preobražanja začnem igrati s tem svojim popolnoma na novo ustvarjenim tridimenzionalnim modelom in ne izhajam iz razdelane ideje, kakšnega končnega izdelka si želim.

Victor Enrich: Horny. Foto: Arhiv umetnika
Victor Enrich: Horny. Foto: Arhiv umetnika

Koliko časa v povprečju namenite izdelavi ene podobe? Se v določenem časovnem razdobju posvečate zgolj eni ali več njim, da tako nemara tudi vzpostavite distanco do enih nastajajočih, ko se ukvarjate z drugimi?
Izdelavi ene podobe namenim v povprečju mesec in pol, pri čemer delam po osem ur na dan, ampak sem precej hiter pri svojem delu, vendar pa hkrati tudi nagnjen k zavzetemu posvečanju detajlom. Praviloma ustvarjam več podob hkrati; princip svojega dela bi primerjal z delom kuharja, ki si pripravi več osnov za različne omake in jih vse pusti brbotati na majhnem ognju. Ko pride stranka - v mojem primeru je to neka nova ideja - kuhar eno določeno izmed teh osnov prestavi na močnejši ogenj, ji doda še druge sestavine in tako dobi končno jed.

Victor Enrich: Symptoms of Rebellion. Foto: Arhiv umetnika
Victor Enrich: Symptoms of Rebellion. Foto: Arhiv umetnika

Poleg rodne Barcelone, kjer zdaj znova živite, ste več časa preživeli še v Rigi, Tel Avivu in Münchnu. Vas je katero od teh mest "nagovarjalo" močneje od drugih ali na kak bolj specifičen način?
Riga, kamor sem se preselil v letu 2006, ima zelo bogato industrijsko zgodovino, tako da se je mesta prijelo poimenovanje sovjetski London, Moskva pa jo je nekoč uporabljala kot drugo največjo mornarsko silo v Baltskem morju. Z zgodovinskega vidika je pomembna tudi, ker je bila del hanzeatske zveze, ob tem pa v njej najdemo največjo količino stavb, zgrajenih v slogu art noveau. Kombinacija teh treh vplivov dela mesto zares zanimivo z arhitekturnega vidika.

Po drugi strani pa je Tel Aviv, kjer sem preživel tri leta, tudi nadvse edinstven, saj je menda edino mesto na svetu, ki ima skoraj 100-odstotno judovsko prebivalstvo. Glede njegovega videza to pomeni predvsem, da je bilo zasnovano drugače od vseh drugih mest na svetu. Seveda obstajajo po svetu mesta s popolnoma judovskimi soseskami, druga izraelska mesta pa imajo seveda tudi muslimanske ali kristjanske soseske. V Tel Avivu se nahajajo mnogi tihi kotički v samem mestnem središču, pravzaprav se lahko sprehajaš v razdalji sedmih ali osmih kilometrov in slišiš zgolj ptičje petje, kar omogoča zanimiv vzorec njegove izgradnje. Onkraj samega središča pa je zraslo mesto v zelo kratkem časovnem obdobju zaradi priseljevanja po drugi svetovni vojni, tako da vsa arhitektura izvira iz istega časovnega obdobja 40. in 50. let minulega stoletja. Zaradi te nagle izgradnje je po mestu raztresenih več popolnoma enakih zgradb, tako da z izjemo dveh majhnih starih sosesk, ki sta tam že od prej, in tri tisoč let starega pristanišča Jafo, ima celotni Tel Aviv eden in isti arhitekturni slog.

Victor Enrich: Deportation. Foto: Arhiv umetnika
Victor Enrich: Deportation. Foto: Arhiv umetnika

Ste kot samostojni umetnik potrebovali priporočilno pismo ali kakšen drug dokument, da ste se lahko preselili v Izrael in celo več let živeli v njem? Čemu ste zapustili Izrael oziroma kako se je sklenilo vaše bivanje tam?
Moje tamkajšnje življenje se je sklenilo z mojo deportacijo. Kot državljan Evropske unije, ki ni judovskega porekla, sem prekomerno izkoriščal pravico bivanja v Izraelu. Šele po deportaciji mi je postalo jasno, da lahko državljani EU-ja na izraelskih tleh ostanejo šest nezaporednih mesecev na leto- v smislu, da si v državi lahko na primer tri mesece, nato jo moraš za tri mesece zapustiti in se lahko spet vrneš. Sam se nisem najbolje informiral in sem menil, da sem lahko tri mesece tam, odidem za 24 ur in se nato spet vrnem za tri mesece. Za njihov urad za priseljevanje pa sem začel predstavljati težavo tudi zaradi objav v pomembnih medijih in zaradi tega so postali pozorni na moje izkoriščanje pravice do bivanja v Izraelu.

Victor Enrich: Barnawood. Foto: Arhiv umetnika
Victor Enrich: Barnawood. Foto: Arhiv umetnika

Sledila je precej zanimiva zgodba, saj so mi v bistvu postavili zasedo. Nekega dne sem prejel klic nekoga, ki naj bi se zanimal za nakup mojih umetniških del. S tem domnevnim kupcem sva se dogovorila v kavarni v bližini mojega domovanja, kjer sem ga z vzorci svojega dela zaman čakal dobro uro. Ko sem hotel oditi, me je obstopilo pet agentov urada za priseljevanje, čemur je sledilo pridržanje. Naj omenim še, da to ni bila kavarna, v katero bi sicer zahajal, in tamkajšnje osebje, ki me torej ni poznalo, ni niti črhnilo, saj jim je ob tem bilo tudi jasno, kako resna zadeva je izraelski urad za priseljevanje. Odvedli so me na zaslišanje, na katerem jim je klic glede domnevnega zanimanja za nakup mojih stvaritev služil kot dokaz, da dejansko delam in služim denar na izraelskih tleh, česar s turistično vizo ne bi smel početi. V priporu sem ostal približno teden dni, v tem času sem se na kratko uspel posloviti zgolj od treh prijateljev, potem pa so me posadili na letalo za Barcelono.

Ste se imeli priložnost sprehoditi po Ljubljani in si ogledati katero izmed del Jožeta Plečnika, po delu katerega slovi to mesto? Sprašujem tudi zato, ker me zanima, ali ste nemara pomislili, da bi se lotili katere izmed njegovih mojstrovin in jo preobrazili na svoj način ...
Za zdaj sem v živo videl Tromostovje in narodno knjižnico, ki sta vsekakor naredila velik vtis name. Vem tudi, da je bil učenec Otta Wagnerja. Najbrž bi se skoraj bal preobražanja Plečnikovega dela, saj je bil res mojster arhitekture. Morda bi se ga lotil, če bi bila name naslovljena kakšna posebna želja za to (smeh). Vendar zagotovo ne v smislu ponavljanja preobražanja, kakršnega sem že počel, da bi bila na primer knjižnica zverižena ali pa bi letela. Zagotovo pa bi bila situacija drugačna, če bi za nekaj časa prišel živet v Ljubljano, bil v interakciji z ljudmi in mestom ter bi se mi posledično porodila neka določena ideja - mogoče šele ob vrnitvi v Barcelono. Tudi ni nujno, da bi Slovenija kakor koli potrebovala, da bi se kdo na svoj način lotil Plečnika, saj je že tako ali tako znana po njem, po drugi strani pa obstaja tukaj kar nekaj zanimive arhitekture iz drugih obdobij.

Kliknite na fotografijo za povečavo.