LeBron James je poškodovan in igre Lakersov spremlja s klopi. Foto: AP

Govorim seveda v povprečju. Pomislite le na pogovore v svoji družbi, kako lažje nam je nekoga pokritizirati, pri čemer nas lahko zmoti že najmanjša malenkost. Občutek se le potencira, ko se sprehodimo v digitalno sfero in preletimo družbena omrežja. Kotički, ki so bili namenjeni specifičnim zanimanjem, so se spremenili v zastrupljene otoke, ki rastejo in širijo negativno ozračje.

V resnici seveda ni vse slabo, zategadelj se je treba vprašati, kako se je to zgodilo.

Miha Šalehar je eden najbolj prepoznavnih glasov RTV Slovenija. Foto: MMC RTV SLO

Strokovnjaki in raziskovalci so gotovo identificirali vrsto vzrokov, ki analizirajo družbo in duh časa. Sam bom na tem mestu navedel le enega, o katerem ne govorimo veliko ‒ ne znamo se pohvaliti. Pronicljivi radijski voditelj Miha Šalehar je nekoč poslušalce Vala 202 pozval, naj se pohvalijo. (Zdaj bom namenoma kritičen.) Zvestemu občinstvu tega niti slučajno ni uspelo, nekateri so šli celo tako daleč, da so hvalili voditelja, radijsko postajo, izbor glasbe ... Vse, le sebe niso znali pohvaliti.

Pohvaliti se je težko. Enostavno nismo navajeni pobrskati po sebi in iskati dobre stvari (in vsak človek pri sebi lahko zagotovo najde kaj dobrega. Precej dobrega). Na drugi strani pa sloni tudi percepcija teh izjav. Tu se rad zatečem v šport.

Neštetokrat smo že videli scenarij, ko je neki športnik v ekipnih športih prevzel nase vso odgovornost, odločil razplet tekme, nato pa v pogovorih z novinarji popolnoma pozabil nase in poudarjal samo pomen in vrednost ekipe. Res tako misli? Imajo geniji res ponotranjeno misel, da so v resnici vsi enaki in enako zaslužni? (Že pogled na plačno listo kaže, da to ni res).

Težko je biti skromen, ko si tako velik, kot sem jaz.
Muhammad Ali

Vrhunski športniki se pred mediji običajno ne hvalijo. Seveda imamo sem in tja kakšen tovrstni primer, kot je, denimo, Muhammad Ali. Sloviti boksar je izjema, ki se je udejstvoval v posameznem športu. Slovito hvaljenje je bil del njegovega značaja, hvalil se je, preden je tudi v resnici postal najboljši.

Ronaldo: 'Vedno mislim, da sem najboljši.'

In danes? Le malo športnikov si upa na glas reči, da so najboljši (ne glede na to, ali so tudi v resnici najboljši ali ne). Eden najbolj izpostavljenih nogometašev Cristiano Ronaldo je že med igranjem za Manchester United rad namignil, da je najboljši oziroma 'morda predober za nasprotnike'. Ob selitvi v Španijo so se začele stopnjevati primerjave z Lionelom Messijem, Portugalec se je v izjavah običajno vsaj malo brzdal, a ko je imel čas za razmislek, je vedno rad zatrdil, da je najboljši na svetu. "Preprosto je, najboljši sem," je pred leti povedal v BBC-jeve kamere (video si lahko pogledate na desni strani).

James: 'Jaz sem najboljši.'

Tudi v teh dneh smo lahko priča podobnemu primeru, ko se je LeBron James v pogovoru s prijatelji oklical za najboljšega košarkarja v zgodovini te igre. V zadnjih letih smo lahko priča neskončnim okroglim mizam, na katerih sodelujejo novinarji in nekdanji košarkarji, obračajo številke ter besede in argumentirajo, kdo je v resnici najboljši košarkar vseh časov. Večina razpravljavcev še vedno prisega na Michaela Jordana, a meni se zdi pomembnejši vidik iskrenosti. Številke se da vedno obrniti v tako smer, da (v primeru relativne primerljivosti) lahko zagovarjajo eno odločitev. Večina je takoj poudarila, da je neprimerno, da se igralec sam okliče za najboljšega (tudi sam Jordan je pri tem zelo previden in spoštljiv do predhodnikov), a pozabljamo, da gre predvsem za tekmovalce, ki se borijo, da so najboljši na igrišču. Verjamemo, da so najboljši, sicer se najbrž niti ne bi odločili za vrhunski šport. Ta samozavest je izrazito pomembna in včasih lahko pomeni jeziček na tehtnici.

Za Jamesom Hardnom so izjemni tedni v Ligi NBA, zato so se začele razprave o tem, da spada med najboljše napadalno usmerjene igralce v zgodovini te lige. Foto: Reuters

Ko nekomu uspe fantastična poteza, ki prinese zmago in naslov, se vsuje plaz hvalnic, tako med navijači kot strokovnjaki. A ko igralec sam reče, da je res dober in najpomembnejši kos sestavljanke, se odziv javnosti kaj hitro pretlači v samozagledanost in egoizem.

Priznam, tudi sam sem bil prevečkrat kritičen do takih izjav športnikov, novinarjev ali drugih ljudi, ki so trdili, da so najboljši. Čeprav se z vsemi takimi izjavami ne morem strinjati, izjemno cenim iskrenost. Morda se res ne znamo pohvaliti, morda v sebi res ne vidimo dobrih stvari in tudi zato pri drugih najprej vidimo slabe.

Iskrenost je osvobajajoča.