takega, v katerega je vpletenih več čustev.

S čustvi seveda ni nič narobe. Je pa narobe, če človek z njimi prestopi mejo zamer, komunikacija pa se sprevrže v spopad na ravni osebnih obračunavanj.

V sferi športnega novinarstva je pred dnevi na drugi strani luže precej odmeval spor, v katerega sta se ujela košarkar Lige NBA Kevin Durant in ESPN-ov novinar Stephen A. Smith. Začelo se je prejšnji teden, ko je Smith poročal o Durantovi prihodnosti. Zvezdniku Oklahome se namreč prihodnjo sezono izteče pogodba, s Thunderji pa (še) ni podaljšal sodelovanja.

"Ne glede na to, kako nesmiselno je morda slišati, a slišal sem: če Durant ne bo ostal v Oklahomi, bo njegov glavni cilj Los Angeles, ki bi dobil prednost pred Miamijem in Washingtonom," je bilo jedro Smithovega poročila, v katerem je še dodal, da je "slišal, da bi lahko bil v igri tudi New York."

Nič spornega.

Ko so v petek novinarji po koncu treninga Duranta vprašali po komentarju zgornjega citata, se je košarkar nejevoljno odzval: "Nisem govoril s Stephenom A. Smithom, prav tako z njim ni govoril noben član moje družine ali prijatelj. Torej laže."

Zadnja beseda je pomenila kapljico olja, politega na komaj tlečo žerjavico potencialnega spora. Že ena kapljica je pri Smithu dovolj. Gre namreč za uveljavljenega novinarja, ki že leta soustvarja priljubljeno pogovorno oddajo First Take, ki jo dnevno predvaja ESPN. V naslednji oddaji je sledil Smithov 11-minutni monolog, pogovor sam pa je trajal 20 minut (lahko si ga ogledate na dnu).

Glavni Smithovi poudarki so bili, da si ne zasluži, da bi kdor koli lahko rušil njegovo avtoriteto, da si ni zaslužil osebnega napada, predvsem pa je odmeval njegov zaključek, ki je bil namenjen Durantu: "Ne želi(š) si, da bi postal tvoj sovražnik, gledam naravnost v kamero in ponovil bom še enkrat - ne želi(š) si, da bo postal tvoj sovražnik."

Ojej. Smith ima marsikje prav (sploh pri vprašanju občutljivosti športnikov), a z eno besedo - gre za novinarjev egotrip (za občutek le citat na desni strani).

First take spremljam vrsto let in jasno mi je, zakaj je oddaja tako uspešna. Gre za klasično kombinacijo dveh voditeljev, ki si pogosto nasprotujeta in s tem večata gledanost oddaje (seveda ni naključje, da gre tudi za kombinacijo belopoltega in temnopoltega voditelja). To še zdaleč ni prvi spor v zvezi novinar-športnik, v oddaji First take jih včasih celo iščejo, saj vedo, na kateri gumb je dobro pritisniti in samo počakati na športnikov izliv (spomnimo se le primera Richarda Shermana).

V isti oddaji smo pred leti videli tudi primer analitika Roba Parkerja, ki je zaradi svoje izjave ostal brez službe. Že v tisti kolumni sem opozoril na dvojna merila in navedel primer, v katerem je šel ravno Smith predaleč, a jo je odnesel brez kazni. No, vmes se je zgodil še en njegov sporen komentar o športniku Rayu Riceu, ki je pretepal svojo ženo, Smith pa je omenil, da je za družinsko nasilje včasih kriva tudi (ženska) provokacija. Za to je bil kaznovan s prepovedjo enotedenskega dela.

Nič ni narobe, če obstajajo novinarski formati, v katerem se krešejo misli, ki generirajo argumentirano debato. To je seveda še kako zaželeno in pogrešano (sploh v našem medijskem prostoru). Narobe pa je, če se pri lovu na visoke ratinge/klike namenoma iščejo zgodbe, kjer jih sploh ni. Vsem, ki vsaj malo spremljajo NBA, je jasno, da:
a) so Lakersi zagreti za Duranta
b) se bliža čas za novo kolektivno pogodbo, po kateri bodo mogoči višji zaslužki, in tudi zato precej igralcev enostavno čaka s svojimi odločitvami.

V zgornjem primeru je šlo enostavno za novinarski egotrip, ki je dosegel svoj namen - ni bilo ameriškega športnega medija, ki ne bi poročal o opisanem sporu.