V ZDA je prejšnji teden odmeval primer (temnopoltega) športnega novinarja Roba Parkerja, ki je v priljubljeni oddaji First take na športni televiziji ESPN (temnopoltega) nogometaša Roberta Griffina III. označil z besedami, da "ni pravi črnec" (celotna izjava je na desni strani). Televizija se je takoj odzvala, Parker je bil dan pozneje suspendiran, oddajo pa so hitro umaknili s podcastov, kot da ne bi nikoli obstajala.

Zakaj tako hitra sankcija? Situacija odraža enega glavnih spornih vprašanj ZDA, to je rasizem in odnos do njega. Država se vsaj v mednarodnem svetu oglašuje kot najbolj demokratična država na svetu (ki demokracijo izvaža z vojaško silo), a sama v resnici ni nikoli dokončno razrešila rasnega vprašanja. To pa je tudi razlog, da so Američani tako občutljivi na vsako izrečeno besedo, ki se dotika tega vprašanja. In to je tudi razlog, da temnopolti Američani še danes čutijo in zahtevajo od svojih predstavnikov, da se borijo za "njihovo stvar".

Je šel Parker predaleč? Morda, a pri tem velja izpostaviti še dve dejstvi. Prvič, Parker je iskreno odgovoril na vprašanje, ki mu je bilo postavljeno. In drugič, podobni primeri niso bili kaznovani. Stephen A. Smith, (tudi temnopolti) novinar, ki ustvarja isto oddajo, je večkrat s podobnimi besedami opisal Tigerja Woodsa. Afroameriška skupnost se je pogosto pritoževala nad pomanjkanjem črnske identitete pri najboljšem golfistu tega stoletja, šli so celo tako daleč, da so mu očitali, da med številnimi ljubicami niti ena ni bila temnopolta! A Smith za svoje izjave ni bil kaznovan.

To še zdaleč ni edini primer, le nekaj dni prej so pri radijski oddaji ESPN 980 suspendirali komentatorja, ki nista bila naklonjena 50-letnemu transeksualnemu košarkarju, ki igra v ženski študentski ekipi. V Veliki Britaniji so lani odpustili legendarnega nogometnega komentatorja Andyja Graya, ker se je zunaj etra norčeval iz stranske sodnice.

Kaj pa v Sloveniji? Tudi v slovenskem športnem novinarstvu smo bili priča številnim zdrsom, ki so se dotikali tako rasne kot spolne diskriminacije, lahko smo prebrali žaljive zapise, pa hude obtožbe brez dokazov. Taki zdrsi so se pripetili najbolj uglednim športnim novinarjem, kaznovan pa ni bil nihče ... Lažem se, v bližnji preteklosti obstaja en tovrsten primer, a vzroki so bili povsem druge narave. Delov kolumnist Franci Božič je ostal brez dela, ker se v neizdani kolumni ni strinjal z vmešavanjem politike v medije.

Če ameriški novinarski problemi zgovorno slikajo tamkajšnjo družbo, to velja tudi za slovensko. V Ameriki nekdo zaradi svoje napake izgubi službo, pa takoj dobi zamenjavo. Vrsta kandidatov je namreč dolga. A dolga je tudi pri nas. To pa kaže na drugačen slovenski osrednji problem. Če si sposodim besede Alojza Ihana: "Položaj mladih je osrednji problem današnje družbe. Mladi so v klinču, ki ga vzdržujejo generacije, starejše od 40 let. Te starejše generacije nimajo praktično nobene ideje, ker nočejo slišati o spremembi svojih življenskih pravil, ki jih je ukalupil neki drug sistem, ki je zdaj vzdržen za manj kot polovico družbe s predpostavko, da druga polovica družbe živi v odrinjenosti." In to stanje na neki način vzdržuje tudi nekritičnost do novinarskih zdrsov. Pa še zdaleč ne le tistih novinarjev, ki se ukvarjajo s športom ...