Špela Kožar. Foto: MMC RTV SLO
Špela Kožar. Foto: MMC RTV SLO

Letošnjega leta si ne bom zapomnila le po jubileju RTV-ja, ki ga žal nismo uspeli izkoristiti za razvojni, strateški preboj z vizijo za prihodnji čas, zapomnila si ga bom tudi po odzivih gledalk in gledalcev. Nekateri se namreč še kar vrstijo.

Novinarji nismo v službi politike, temveč neslišanih, razžaljenih, manjšin, novinarji smo na strani šibkejšega. Vsaj tako so me s svojim delom naučile staroste novinarstva, nekatere sem ob prihodu na RTV imela priložnost tudi osebno spoznati. Prav zaradi njih novinarski poklic smatram kot najpomembnejši za prihodnost slovenske družbe.

Četrta veja oblasti je v postfaktični družbi ključna. Ne gre le za preverjanje faktov, dejstev, problem postfaktične družbe je globlji – vzpostavlja črno-beli svet, novinar pa mora odstirati sivino.

A četudi jo odstira, je ožigosan za levega ali desnega. Kako zelo so že vnaprej determinirana stališča s strani gledalcev, sem občutila na lastni koži, ko za intervju z Jordanom Petersonom, ki to zares ni bil, saj lahko v štiriminutni formi zgolj "nastaviš" ideje intervjuvanca, prejemaš diametralno nasprotne odzive. Vzrok ni (zgolj) v predhodnem znanju gledalcev, temveč predvsem v prežetosti družbe z ideološkim pedigrejem.

Ideološki pedigre kot modus operandi smo vzpostavili politiki in mediji, slednji s tako imenovano uravnoteženostjo. V zakonu je namreč zapisana zgolj kot alineja, brez pojasnila, zatorej lahko pomeni razumevanje:
- da svet ni črno-bel,
- da je svet zgolj črno-bel,
in v postfaktični družbi je želja, da prevlada drugo.
Danes težava novinarja ni več v tem, da nima stališča, temveč, da ga ima, je pred kratkim zapisal kolega. V stavku se zrcali vsa beda medijske krajine. Krajine, ki politiki ustreza, zato pri vsaki vladi ostane zgolj pri napovedi nove medijske zakonodaje. V Nemčiji sta politika in sodstvo januarja odreagirala in poostrila zakone in kazni glede sovražnosti do beguncev na družbenih omrežjih, pri nas ta omrežja niso niti še zakonodajno prepoznana. V Bruslju ministri pred nekaj tedni napovejo odločilen boj proti lažnim informacijam in sovražnemu govoru, pri nas se šele ugotavlja, kje je meja, celo na posvetu pri predsedniku države. Zakaj so nemški politiki in pravniki znali določiti mejo, sem pred kratkim (retorično) vprašala državno sekretarko za pravosodje – a jasen odgovor navdaja z nevarnostjo, ki se je še premalo zavedamo; da namreč države nastajajo in izginjajo.

Samo dva milijona nas je, sem pred kratkim zapisala na Twitterju, danes zapišem še tukaj. Ker si kot novinarka v prihodnjem letu najbolj želim, da bi vsi skupaj spregledali sprevrženost politične igre. Naj jo igrajo sami, mi državljani pa razumimo, zakaj praznujemo dan samostojnosti in enotnosti. In dan državnosti. Politika je "izgnala" že na tisoče mladih, ki v svoji domovini ne vidijo prihodnosti – in prav novinarji vedno znova razgaljamo zgodbe, da bi nam bilo jutri bolje.

Zatorej še preden nas berete, poslušate ali gledate, ne imejte že mnenja o tem, kaj bomo povedali, zapisali. Dialog med novinarjem in gledalcem je namreč ključen. Če ga ni, nas ni.
Ne le nas, tudi vas, kajti: v postfaktični družbi je polemika že vnaprej izgubljena bitka, v demokratični pa je nujna. Razlika je namreč v tem, da ta poteka na strokovni, ne politični osnovi. Na argumentaciji torej, ne ideološkosti.

Pa srečno, dragi gledalke in gledalci.

In srečno, draga RTV.