Zid na meji med Mehiko in ZDA, s katerim si je Trump nabiral medijsko pozornost in glasove volivcev in volivk, skozi katerega se vsake toliko časa lahko vidijo in pogovorijo sorodniki, ki živijo tako blizu, a tako daleč. Medtem ko Trumpova napoved množičnih deportacij ljudi brez ustreznih dokumentov zveni surovo, je bilo pod Obamo iz ZDA izgnanih več t. i. nezakonitih priseljencev kot pod katerim koli drugim predsednikom, kar 2,5 milijona. Foto: Reuters
Zid na meji med Mehiko in ZDA, s katerim si je Trump nabiral medijsko pozornost in glasove volivcev in volivk, skozi katerega se vsake toliko časa lahko vidijo in pogovorijo sorodniki, ki živijo tako blizu, a tako daleč. Medtem ko Trumpova napoved množičnih deportacij ljudi brez ustreznih dokumentov zveni surovo, je bilo pod Obamo iz ZDA izgnanih več t. i. nezakonitih priseljencev kot pod katerim koli drugim predsednikom, kar 2,5 milijona. Foto: Reuters

Glasnost histeričnega in obupanega kričanja liberalne javnosti in medijev (#notmypresident), čeravno upravičenega, pa odlično izpostavi njihovo tišino ob Obamovih politikah, ki so velikokrat udejanjale točno to, kar naj bi se pod Trumpom šele zgodilo.

Izraelski zid na Zahodnem bregu
Medtem ko je ameriško in svetovno javnost razburjala Trumpova obljuba o gradnji zidu na meji z Mehiko, se je na drugi strani sveta z Obamovo podporo neprestano gradil drug zid. Izraelski zid, ki večinoma poteka ne na meji s palestinskim Zahodnim bregom, ampak globoko na okupiranem ozemlju, s čimer si Izrael de facto prisvaja dodatno ozemlje, ne bi mogel obstajati brez vztrajne politične in vojaške podpore ZDA. Obamova administracija je naredila še korak dlje in z Izraelom sklenila sporazum, po katerem bodo ZDA Izraelu v desetih letih namenile za najmanj 38 milijard dolarjev vojaške pomoči. Foto: EPA
Bolnišnica v Kunduzu v Afganistanu
Oktobra 2015 je ameriška vojska izvedla zračni napad na bolnišnico v Kunduzu v Afganistanu in ubila 42 ljudi. Človekoljubna organizacija Zdravniki brez meja, ki je delovala v bolnišnici, je napad označila za vojni zločin in zahtevala neodvisno preiskavo pod vodstvom ZN-a. Obama je napad priznal in se zanj opravičil, ameriško obrambno ministrstvo ga je označilo za napako, kljub temu pa ni zanj nihče kazensko odgovarjal. Tudi Obama ne privoli v pristojnost Mednarodnega kazenskega sodišča za državljane ZDA. Foto: EPA


Trumpova zmaga je sprožila proteste po več ameriških mestih, svetovni mediji so posebej ostri v poročanjih o Trumpovih prvih imenovanjih in napovedanih ukrepih, ljudje so presunjeni zaradi odkritega rasizma, seksizma, mizoginije, ksenofobije in vsesplošnega izključevanja celotnih družbenih skupin, ki so Trumpu pomagali zmagati na volitvah oziroma mu zmage niso preprečili. Medtem ko potreba po jasnem nasprotovanju tovrstnim stališčem ni pod vprašajem, pa sta enako oziroma še bolj potrebna kontekstualizacija Trumpovega uspeha in zavedanje, do katere mere sta ameriška in svetovna javnost pravzaprav ponotranjili diskurz, ki se zdaj tako nekritično prepoznava le pri Trumpu in njegovih podpornikih.

Trump hoče zgraditi zid na meji z Mehiko. Trump hoče izgnati na milijone priseljencev brez ustreznih dokumentov (ki se jih s tako hladno birokratskostjo označuje za nezakonite, kot da je že sam njihov obstoj kršenje zakonov). Trump bo imel na voljo najmočnejšo armado v zgodovini človeštva. Trump je žaljiv do muslimanov … In tako naprej. Ogorčenje in strah zaradi Trumpovega predsednikovanja nas napeljujeta k sklepu, da bo človečnost 20. januarja, ko bo Trump Obamo tudi formalno nasledil, praktično izginila.

Trumpov zid in Obamovi zidovi
Glasnost histeričnega in obupanega kričanja liberalne javnosti in medijev (#notmypresident), čeravno upravičenega, pa odlično poudari njihovo tišino ob Obamovih politikah, ki so velikokrat udejanjale točno to, kar naj bi se pod Trumpom šele zgodilo. Zid na meji z Mehiko namreč obstaja že dobrih dvajset let, mejna in priseljenska politika ZDA pa na administrativno brutalen način razdvaja družine (tistih Mehičanov, ki jih je Trump označil za posiljevalce in morilce) v imenu "obrambe pred nezakonitimi priseljenci", ki se jih obenem za potrebe kapitala - sicer pod stalno grožnjo izgona - v državi tolerira. Mentaliteta zidov ne potrebuje Trumpa.

Zid na meji z ameriško južno sosedo pa ni edini, ki ga Obama podpira. Klasično segregacijo in apartheid v obliki izraelskega zidu na okupiranem Zahodnem bregu in okoli Gaze je Obama podprl z rekordnim sporazumom, po katerem bodo ZDA Izraelu v desetih letih namenile za najmanj 38 milijard dolarjev vojaške pomoči. Je Obamova podpora rasističnim politikam Izraela do njegovih muslimanskih državljanov in milijonov Palestincev pod njegovo vojaško upravo na zasedenih ozemljih sprožila obsodbo New York Timesa ali drugih ameriških in svetovih liberalnih medijev? Kateri rasizem je prepoznan kot vreden obsodbe?

Trumpovi napovedani, Obamovi udejanjeni izgoni
Tudi Trumpova grožnja o izgonu dveh, morda tudi treh milijonov priseljencev brez ustreznih dokumentov takoj po prevzemu oblasti je pravzaprav le naravno nadaljevanje Obamove politike, resda v večjem obsegu. V času njegovega predsednikovanja je bilo med letoma 2009 in 2015 namreč izgnanih okoli 2,5 milijona ljudi, pri čemer so po poročanju britanskega Independenta podlago za označevanje nekoga kot primernega za izgon omogočile že spremembe zakonodaje pod Billom Clintonom in Georgeem W. Bushem. Trump tako ne pomeni preloma z dosedanjo ameriško tradicijo, kot ga liberalci radi vidijo, ampak le njeno vulgarnejšo reprodukcijo.

Imperialne politike kot inercija
Da bo Trump nadaljeval ameriške vojne v takšnem ali drugačnem obsegu, je jasno. Pri tem sicer nima velike izbire, tako kot je zares ni imel niti Obama. ZDA namreč niso običajna država, ki bolj ali manj uspešno vzpostavlja odnose z drugimi državami, pač pa imperij, ki ga je treba vzdrževati in krepiti, čemur služi - po poročanju ameriškega portala Politico - skoraj 800 manjših in večjih vojaških oporišč v več kot 70 državah po svetu. Za primerjavo, Velika Britanija, Francija in Rusija imajo skupaj okoli 30 oporišč na tujem, piše Politico.

Vsa ta vojska in orožje pa nista namenjena čakanju v vojašnicah in skladiščih ter obrambi države, pač pa obrambi "ameriških interesov" povsod po svetu, torej posrednemu in neposrednemu ustvarjanju okoliščin, v katerih se šele vzpostavljajo prej omenjeni meddržavni odnosi. Imperialna narava ZDA tako predstavlja sistemsko omejitev za progresivne politike, kar kaže primer Bernieja Sandersa. Tudi on namreč zagovarja zunajsodne uboje terorističnih osumljencev z brezpilotnimi letali na tujem, čeravno bolj selektivno. Imperij je namreč "too big to fail" (prevelik, da bi smel propasti). Kdaj je "izginila človečnost", česar se zdaj vsi tako bojimo, za stotine civilnih žrtev ameriških zračnih napadov v Pakistanu, Afganistanu, Siriji, Iraku? Je napad na bolnišnico v Kunduzu oktobra 2015, v katerem je umrlo 42 ljudi in ki ga je Obama celo priznal, (a ni zanj nihče kazensko odgovarjal) sprožil #notmypresident? Ga je morda neprekinjena prodaja orožja Savdski Arabiji, katere tretjina zračnih napadov v Jemnu je po poročanju Guardiana zadela civilne tarče?

Naprej, vse do Trumpa
Namen kolumne seveda ni enačenje Obame s Trumpom ali relativizacija Trumpovih političnih stališč s poudarjanjem negativnih plati Obamovega predsednikovanja, pač pa poskus njihove kontekstualizacije in izpostavljanje obratne relativizacije, in sicer relativizacije Obamovih politik s poudarjanjem grožnje, ki jo predstavlja Trump.

Trumpa so resda izvolili ljudje, ki so njegova rasistična, seksistična, ksenofobna in druga izključujoča stališča bodisi podpirali bodisi zanemarili ob njihovem nasprotovanju viziji ameriške družbe, ki se jo je Hillary Clinton tako močno trudila prikriti, a Trumpov populizem se je napajal tudi v dejanskem nezadovoljstvu nad ekonomsko neenakostjo v ZDA. Pri tem pa ne pozabimo, da je ravno pod Obamo policija - ki je medtem postala tudi vse bolj militarizirana - zatrla gibanje Occupy Wall Street, ki je pred petimi leti naslavljalo to neenakost, sicer od spodaj navzgor in brez izključevanja, kot to počne Trump.

Ob upravičenih kritikah Trumpove predvolilne kampanje pa je treba poudariti, da so lahko najnizkotnejše laži in manipulacije, ki se jih je posluževal, tako učinkovito delovale le v okolju, ki tovrsten pristop "cilj opravičuje sredstva" legitimizira. In to okolje je vzdrževal tudi Obama. Ko se je po prevzemu predsedniške funkcije leta 2009 odločil, da njegova administracija ne bo preganjala njegovega predhodnika Busha in drugih odgovornih za vojno v Iraku (kot posledico najnizkotnejših laži in manipulacij), množičnega prisluškovanja ameriškim državljanom in ugrabljanja ter mučenja terorističnih osumljencev, je Obama izrazil "prepričanje, da moramo gledati naprej in ne nazaj". ZDA so po začrtani smeri gledale naprej in na obzorju videle Trumpa. Tudi po zaslugi Obame.

Glasnost histeričnega in obupanega kričanja liberalne javnosti in medijev (#notmypresident), čeravno upravičenega, pa odlično izpostavi njihovo tišino ob Obamovih politikah, ki so velikokrat udejanjale točno to, kar naj bi se pod Trumpom šele zgodilo.