V ZDA in Evropi se zdi, da politične odločitve in dejanja že nekaj časa prehitevajo razmisleke o njih in da državljani vse bolj izbiramo med mački v žakljih. Foto: EPA
V ZDA in Evropi se zdi, da politične odločitve in dejanja že nekaj časa prehitevajo razmisleke o njih in da državljani vse bolj izbiramo med mački v žakljih. Foto: EPA
Trumpov sendvič
V predvolilnem času lahko gostje naročijo tudi Trumpov sendvič. Foto: Urban Jakša
Hillary Clinton
Kako bosta v primeru izvolitve Clintonova ali Trump posredovala v Siriji? Foto: Reuters

Ameriški praznik demokracije in z njim povezane priprave se zaradi drugačnega volilnega sistema (posredni, večinski, dvostrankarski), politične kulture, finančnih vložkov in dolžine kampanje precej razlikujejo od volitev, kot jih poznamo v večini evropskih držav. Kljub temu pa lahko opazimo kar nekaj podobnosti. Živimo v času zaostrovanja mednarodnih konfliktov, notranjepolitične napetosti ter družbene polarizacije v Evropi in ZDA. Razočaranje nad tradicionalnimi strankami centra se kaže v rasti skrajnih strank in gibanj na obeh polih političnega spektra. Danes so razlike med obema kandidatoma očitne, notranje razdeljeni pa sta tudi obe dominantni stranki, pri čemer razkorak med privrženci Sandersa in volivci Clintonove ni nič manjši kot med Trumpovimi privrženci in zmernimi republikanci.

Kljub zelo dolgi volilni kampanji še vedno marsikaj ni jasno glede zunanje politike pri obeh glavnih kandidatih. Kako bosta v primeru izvolitve Clintonova ali Trump posredovala v Siriji? Kako se bodo spremenili ekonomski odnosi ZDA s Kitajsko in politični z Mehiko v primeru zmage Trumpa? Kakšna bo usoda trgovinskega sporazuma TTIP? Morda najpomembnejše vprašanje za Evropo in Slovenijo pa je, kako bodo predsedniške volitve v najvplivnejši državi na svetu spremenile trikotnik odnosov med Evropo, ZDA in Rusijo.

V tem kontekstu je za Evropo posebno pomembna spremenjena vloga Rusije in njene globalne aspiracije ter agresivna zunanja politika, ki razdvajajo mnenje na obeh straneh velike luže. Medtem ko se Poljska in baltske države zaradi Rusije čutijo ogrožene, sta Nemčija in Grčija (ki sta si bili še pred kratkim v laseh zaradi dolgov slednje) v svojem tonu veliko bolj spravljivi. Medtem ko so politične sredine zavezane sankcijam zaradi okupacije in priključitve Krima Rusiji, skrajna desnica občuduje Putinov avtoritarni slog in ga celo posnema (Viktor Orban), skrajna levica pa v ruskih ambicijah vidi nostalgično obuditev Sovjetske zveze in jo po realpolitičnem načelu "sovražnik našega sovražnika je naš prijatelj" slavi kot državo, ki se pogumno zoperstavlja ameriški hegemoniji, imperializmu in kapitalizmu.

V primeru zmage Clintonove gre pričakovati podobno ali celo bolj zaostreno zunanjo politiko ZDA do Rusije. Trump bi odnose morda otoplil, članice Nata pa želi prisiliti, da več prispevajo za obrambne namene oziroma da plačajo ceno za ameriško "zaščito". Tako nadaljnja zaostritev odnosov kot politika popuščanja Rusiji bi lahko imeli za Evropo negativne varnostne posledice. Po eni strani bi sprejetje ruske priključitve Krima in okupacije Donbasa pomenilo zeleno luč političnim in vojaškim interesom Rusije v Ukrajini, Estoniji, Gruziji in drugje. Po drugi strani bi zaostritev retorike, morebitni incidenti v Siriji in dodatne sankcije tvegali vojaški spopad, na katerega Evropa brez pomoči ZDA ni pripravljena.

Pogled z druge strani Atlantika
V Evropi smo se še leta 2000 zgražali, kako nepremišljeni - da ne rečem neumni - so ameriški volivci, ki so izvolili Georgea Busha mlajšega (čeprav je njegov tekmec Al Gore prejel več glasov, a zaradi elektorskega sistema ni bil končni zmagovalec). Danes imajo podobne šale na račun Trumpa in njegovih podpornikov grenak priokus. Zdi se, da bi lahko podoben kandidat v Evropi užival enako visoko podporo.

Dober primer je visok odstotek glasov, ki jih je, kljub drugačnim napovedim, dobil Jean-Marie Le Pen v prvem krogu francoskih predsedniških volitev 2002. Podobno nepričakovani so bili tudi uspehi Geerta Wildersa na Nizozemskem, Viktorja Orbana na Madžarskem in Nigela Faragea v Veliki Britaniji. Podobnosti pa niso zgolj v podcenjevanju popularnosti kandidatov skrajne desnice, ampak tudi na ravni njihovega programa in strukture volilne baze.

V Evropi in – tako si vsaj radi domišljamo – tudi sicer pri nas prevladujejo hladnejše glave, ki nikoli ne bi izvolile kandidata, kot je Donald Trump. Pa vendar se zdi, da je Trumpovo edino upanje ponovitev uspeha evropskih kandidatov skrajne desnice, ki so jih podprli tisoči t. i. nevidnih volivcev.

Politična kriza evropskih institucij je po brexitu tako velika, da smo skoraj že pozabili na dolžniško krizo, poglabljajoče se ekonomske neenakosti in nedemokratičnost evropske finančne infrastrukture – na temeljne probleme, ki ostajajo nerešeni. Volivci niso pozabili niti terorističnih napadov v Franciji, Belgiji, Nemčiji in Veliki Britaniji, ki jih skrajna desnica uspešno povezuje z begunskim in migrantskim valom. Američani EU vidijo kot šibkega, notranje razdeljenega in nezanesljivega zaveznika. Ob spremljanju brexita, upravljanja begunske krize in pogajanj o čezatlantskih prostotrgovinskih sporazumih EU-ja z ZDA (TTIP) in Kanado (Ceta) so še toliko bolj naklonjeni izvolitvi predsednika, ki se bo – v nasprotju z neučinkovitimi evropskimi birokrati – hitro in odločno spoprijel z varnostnimi, političnimi in ekonomskimi izzivi. Želja po hitrih rešitvah se kaže v Trumpovi nestrpni priseljenski politiki ter v agresivni zunanji politiki Clintonove, ki bi lahko še dodatno zapletla vojno v Siriji in zaostrila že tako izredno napete odnose z Rusijo. Prav tako je cena za odločnost v politiki, ne glede na to, kako benevolentna je, pogosto avtoritarizem.

Vrag je odnesel šalo tudi na račun verskega fanatizma in konzervativizma v ZDA. Trump, ki se bori za prepoved splava, je korak za politiki na Irskem in Poljskem, kjer je ta pravica žensk že omejena na izredne primere, ko sta v nevarnosti zdravje matere ali otroka. Na Poljskem je vlada nedavno celo poskušala sprejeti popolno prepoved splava.

Medtem ko Trump zgolj sanja o gradnji zidu na meji z Mehiko, so nekatere članice EU-ja, med njimi tudi Slovenija, že postavile ograje. Nihče več ne verjame, da je naša "začasna tehnična ovira" zgolj začasna – tako kot ne verjamemo Trumpu, ki obljublja, da bo le začasno deportiral več kot 11 milijonov nezakonitih priseljencev, ki bodo nato imeli priložnost zakonitega vstopa v ZDA.

Evropejci smo še v času Busha mlajšega ZDA videli kot civilizacijski podaljšek Evrope in agresivnega svetovnega policaja, oni pa nas kot nebogljenega mlajšega bratca, ki se skriva za njihovim vojaškim arzenalom. Oboji smo razumeli, da drug drugega potrebujemo. Evropske države so na glas ali po tihem podprle ameriške avanture v Afganistanu in Iraku, ZDA so zamižale pri izdatkih za obrambo, h katerim so se zavezale vse članice Nata, a dvoodstotni prag trenutno dosega le pet od osemindvajsetih članic. S prehodom od hegemonije ZDA k multipolarni svetovni ureditvi so evropsko-ameriški odnosi vse bolj pod vprašajem. Politični sredini na obeh straneh Atlantika sta še vedno zavezani k prosti trgovini in vojaškemu zavezništvu, to pa ne drži za kandidate in stranke na obeh skrajnostih političnega spektra.

Čeprav si v Evropi in v Sloveniji še vedno radi zatiskamo oči pred podobnostmi s političnimi vsebinami na novi celini, se brez težav strinjamo, da sta raven in kultura političnega dialoga na obeh straneh Atlantika na podobno nizki ravni. V Veliki Britaniji so v tednih po brexitu ugotovili izredno povečanje napadov na priseljence, še zlasti iz vzhodne Evrope. Na stari celini so sicer medijsko veliko bolj odmevali teroristični napadi islamskih skrajnežev, ne pa tudi posamezni napadi skrajnih desničarjev na priseljenska središča in mošeje. Medtem ko se Evropa spopada z ekstremističnim nasiljem, smo v ZDA priča nasilju države nad lastnimi državljani, kar lahko vidimo v epidemiji policijskih umorov večinoma neoboroženih temnopoltih prebivalcev revnih urbanih predelov.

Delavski razred prehaja na desno
Kot odgovor na to željo in kot alternativo evropskim elitam (birokratom v Bruslju ter tehnokratom v državnih prestolnicah) smo dobili kandidate levega in desnega populizma. V ZDA je, istočasno in ironično, multimilijarder Trump postal glas brezposelnih in revnih belopoltih volivcev v ZDA. Ti upajo, da bo njegov gospodarski program velikanskih davčnih olajšav za najpremožnejše prinesel nekaj drobtinic tudi na njihove krožnike. Trump je simptom političnega trenda, ki ga lahko zasledimo na obeh straneh Atlantika. Priča smo prehodu velikega dela delavskega razreda (in specifično belopoltih moških z nižjo stopnjo izobrazbe) - tradicionalne baze levice - na desno. Antiglobalizacijski sentiment, ki je bil v preteklosti predvsem domena levih strank, danes s pridom izkoriščajo kandidati skrajne desnice v Evropi in ZDA. Gre za zahteve po povrnitvi suverenosti, po nadzoru nad mejami in prihodom priseljencev ter proti trgovinskim pogodbam. Pri tem se vsiljujejo vzporednice z dvajsetimi in tridesetimi leti prejšnjega stoletja, ko se je politična sredina skrčila, velik del delavskega razreda v Italiji, Nemčiji in drugih evropskih državah pa je prešel od komunistov in socialnih demokratov k nacistom in fašistom.

Pred nami še finale kampanje
Pred nami je še finale predsedniške kampanje (Američani ne poznajo volilnega molka), ni pa verjetno, da bi izvedeli kaj več o volilnih programih kandidatov. Tudi sicer se v ZDA in Evropi zdi, da politične odločitve in dejanja že nekaj časa prehitevajo razmisleke o njih in da državljani vse bolj izbiramo med mački v žakljih. Britanci so najprej glasovali za brexit, zdaj pa se sprašujejo, kaj to pomeni in kako bo izhod Velike Britanije iz EU-ja sploh potekal. Sporazum Ceta, katerega vpliv na okoljevarstvene standarde in zaščito potrošnikov še zdaleč ni jasen, je bil podpisan brez temeljite razprave, podobno se zna zgoditi s TTIP-jem. Tudi prave vsebinske razprave na obeh straneh Atlantika se bodo začele šele po izvolitvi nove ameriške predsednice oziroma predsednika. Takrat bo pisane jesenske barve volilne kampanje nadomestila hladna sivina političnega programa. Če bosta oba glavna kandidata izid priznala, seveda.

Iz New Yorka,

Urban Jakša*

*Politolog, doktorski študent na University of York (Velika Britanija) in trenutno Fulbrightov štipendist na Columbia University v New Yorku. Raziskovalno se ukvarja z etničnimi konflikti, nepriznanimi državami in geopolitičnim tekmovanjem v vzhodni Evropi in na območju nekdanje Sovjetske zveze. V članku izražena mnenja so izključno avtorjeva.