Globalna generacijska solidarnost t. i. baby boom generacije, rojene takoj po 2. sv. vojni, je leta 1968 preplavila cel svet. Uprli so se avtoritarnim sistemom, ki jim je zvezal roke, in ni dovoljeval, da živijo, kot bi si želeli, je pojasnil Piotr Oseka. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić
Globalna generacijska solidarnost t. i. baby boom generacije, rojene takoj po 2. sv. vojni, je leta 1968 preplavila cel svet. Uprli so se avtoritarnim sistemom, ki jim je zvezal roke, in ni dovoljeval, da živijo, kot bi si želeli, je pojasnil Piotr Oseka. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Dosežki tega leta so še vedno zelo pomembni, gre za liberalne vrednote. Pomembni so posameznik, njegove vrednote in individualne odločitve. Vsak je postal krojač svoje usode, življenje si je lahko oblikoval po svoje, ne da bi družbeni red prisilno narekovala avtokratska oblast, in brez obveze obdržati tradicionalne vrednote svojih staršev. Šlo je za liberalno revolucijo, spreminjanje sveta in tudi samega sebe. Človek ni bil več zgolj kmet na šahovnici.

O liberalni revoluciji leta 1968
Praška pomlad, ki jo je na Češkoslovaškem v januarju začel Aleksander Dubček, je bila za poljske študente velik zgled in hitro so se pojavile parole, da "Cela Poljska čaka svojega Dubčka" (na fotografiji goreč sovjetski tank na eni od praških ulic). Foto: Wikipedia
Specialist za obdobje komunistične zgodovine Poljske in propagando totalitarnih režimov Piotr Oseka je pojasnil, da gre pri pisanju alternativne zgodovine zgolj za političen boj, ki si nadane zgodovinsko uniformo. Zdajšnja poljska oblast tako želi zgodovino komunistične Poljske prikazati kot črno-bel boj med komunističnimi zatiralci in dobrimi Poljaki. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić
Avtoritarni predsednik poljske komunistične partije Gomulka je bil prepričan, da so študente "napumpale" socializmu sovražne sile. Foto: Wikipedia

Leta 1963 so v študentskem domu Univerze v Oxfordu njeno prijateljico zalotili v postelji s fantom in oba so, čeprav sta bila polnoletna odrasla, nemudoma izključili iz univerze. Njega so poslali domov za 14 dni, nato se je lahko vrnil, njo pa so izključili za vedno, brez možnosti vrnitve. Velikanska krivica je bil boleča na dva načina, in sicer kaznovana sta bila zaradi nečesa, kar sploh ni kaznivo, je pa bilo v nasprotju s tradicionalnimi družbenimi normami. Druga velika krivica pa je, da je bila ženska veliko strožje kaznovana.

O seksualni revoluciji in šovinizmu
Izkušnja držav t. i. kapitalističnega Zahoda je bila značilno drugačna od izkušenj držav socialističnega Vzhoda onkraj železne zavese, ki je med hladno vojno (1947–1991) razklala Evropo (na fotografiji berlinski zid). Foto: Reuters

Poljske Jude je komunistična partija videla kot potencialne sovražnike iz več razlogov, in sicer delno zaradi tradicionalnega antisemitizma, zasidranega v poljsko politično kulturo, delno zaradi konflikta med domačimi komunisti, ki so se bojevali proti Nemcem, in pretežno judovskimi komunisti, ki so prišli z Vzhoda s sovjetsko armado, šlo pa je tudi za osebno maščevanje Mieczyslawa Moczarja (poljski minister za notranje zadeve, op. a.), ki so ga v času stalinističnega obdobja judovski komunisti ponižali. Potem pa je tu še številna množica ambicioznih partijskih funkcionarjev, ki so v odstranitvi Judov in izpraznitvi stolčkov na visokih položajih videli priložnost za napredovanje.

O antisemitskem pogromu
Študentje so vedno gonilna sila družbenih sprememb, pa naj si bo to na bolje ali slabše, je dejal Piotr Oseka. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Razkol v družbi sejejo prav na ločnici med "dobrimi" in "komunističnimi" silami, tudi politične nasprotnike poskušajo prikazati oz. diskreditirati kot dediče sovjetskega komunizma. Jaroslaw Kaczynski (vodja vladajoče stranke na Poljskem Zakon in pravičnost (PiS, op. a.) je, mislim da, celo dejal, da se zdaj za oblast preriva že tretja generacija poljske domače vojske (protinemška gverila med 2. sv. vojno, op. a.) in potomcev komunistične tajne policije (Služba Bezpieczenstwa). Prikazati namreč poskušajo, da politiki iz opozicije in na primer oblasti nevšečni novinarji prihajajo iz komunističnih družin, da gre za vnuke "komunističnih morilcev", ki Poljakom poskušajo ukrasti tradicionalne vrednote.

O razkolu med "dobrimi" in "komunističnimi" silami
Radio Svobodna Evropa, s pomočjo katerega so Poljaki izvedeli resnico o nasilnem obračunu policije z miroljubnimi študenti v Varšavi, je odigral eno ključnih vlog, je opozoril Oseka. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Kakšno je bilo poljsko leto 1968 in koliko je bilo sploh povezano s svetovnim dogajanjem tega revolucionarnega leta, ko so mladi vstali in zahtevali "boljši svet" ter zagnali liberalno revolucijo, sta ključni vprašanji, s katerima se je v biografiji poljske generacije 1968 My, Ludzie z Marca (Mi, marčevski ljudje) posvetil zgodovinar in profesor na inštitutu političnih študijev Poljske akademije znanosti in umetnosti Piotr Oseka. Izkušnja držav t. i. kapitalističnega Zahoda je bila značilno drugačna od izkušenj držav socialističnega Vzhoda onkraj železne zavese, ki je med hladno vojno (1947–1991) razklala Evropo.
"Leto 1968 je bilo v zahodnih državah, kot so ZDA, Francija in Velika Britanija, precej drugačno kot v socialističnih deželah. Češkoslovaško je na primer pretresla izkušnja praške pomladi, a tudi na Madžarskem ali pa v Jugoslaviji ste imeli edinstveno izkušnjo," je za MMC pojasnil specialist za totalitarno propagando in zgodovino komunistične Poljske. Tudi poljsko leto 1968 je bilo "edinstveno in še posebej kompleksno", dodaja. Na Zahodu so študentje izvajali seksualno revolucijo in nasprotovali vojnam, kot je bila tista v Vietnamu, na Vzhodu pa so bile glavna tarča totalitarne komunistične oblasti, ne pa sam komunizem.

Zakaj je revolucionarno leto 1968 tako ključnega pomena, zakaj je spremenilo svet?
Gibanja iz tega leta so povsod po svetu rodila nove družbene elite, na Zahodu gre za t. i. pohod skozi institucije. Ljudi iz omenjene generacije najdemo v vseh porah družbe, tako na oblasti in v parlamentih kot na univerzah ter v medijskih in založniških hišah, njihov vpliv je vsenavzoč. Tudi na Poljskem je po padcu komunizma leta 1989 generacija, ki se je v političnem smislu rodila oz. je bila leta 1968 krščena v ognju, prevzela oblast. Predstavljali so veliko večino nove vladajoče elite.
Dosežki tega leta so še vedno zelo pomembni, gre za liberalne vrednote. Pomembni so posameznik, njegove vrednote in individualne odločitve. Vsak je postal krojač svoje usode, življenje si je lahko oblikoval po svoje, ne da bi družbeni red prisilno diktirala avtokratska oblast, in brez obveze obdržati tradicionalne vrednote svojih staršev. Šlo je za liberalno revolucijo, spreminjanje sveta in tudi samega sebe. Človek ni bil več zgolj kmet na šahovnici.
Seksualna revolucija je poosebljala prav duh svobodne izbire in se je na Zahodu borila proti zatiralskemu sistemu vrednot na področju spolnega življenja. Zelo zgovorno zgodbo sem prebral v spominih slavne britanske socialistične in feministične teoretičarke Sheile Rowbotham, ki je opisala, kako in zakaj je sploh postala aktivistka. Leta 1963 so v študentskem domu Univerze v Oxfordu njeno prijateljico zalotili v postelji s fantom in oba so, čeprav sta bila polnoletna odrasla, nemudoma izključili iz univerze. Njega so poslali domov za 14 dni, nato se je lahko vrnil, njo pa so izključili za vedno, brez možnosti vrnitve. Velikanska krivica je bil boleča na dva načina, in sicer: kaznovana sta bila zaradi nečesa, kar sploh ni kaznivo, je pa bilo v nasprotju s tradicionalnimi družbenimi normami. Druga velika krivica pa je, da je bila ženska veliko strožje kaznovana.
Kaj je mlade "pičilo", da so kar naenkrat povsod zahtevali "boljši svet"? Ta krovna ideja je bila povsod identična, ne glede na edinstvene izkušnje na obeh straneh železne zavese, kajne?
Zgodovina leta 1968 je pretežno zgodovina skupne evropske izkušnje, šlo je za generacijsko revolucijo proti avtoritarni oblasti, ki je bila z diktaturo na Vzhodu in demokracijo na Zahodu precej drugačna. Železna zavesa je zelo pomemben dejavnik, a svetovno dogajanje leta 1968 in »vzhodna« izkušnja imata vseeno precej skupnih točk. Gre za mlade, rojene takoj po vojni, za t. i. baby boom generacijo, ki je želela spremeniti svet. Uprli so se avtoritarnim sistemom, ki jim je zvezal roke in ni dovoljeval, da živijo, kot bi si želeli.
Pogovarjal sem se z mnogimi poljskimi aktivisti iz leta '68 in jih vprašal, ali so se sploh čutili kaj povezani s takratnim svetovnim dogajanjem. Na prvo žogo so mi dejali, da ne. Oni so se vendar bojevali proti komunistični dikataturi, seksualna revolucija, ki je potekala na Zahodu, v ZDA in Franciji na primer, pa jih ni prav nič zanimala. A ko sem z vprašanji vrtal dalje, so hitro priznali, da so med popotovanji po Zahodu naleteli na naravno bratstvo, nekakšno nadnacionalno zavezništvo oz. generacijsko solidarnost, ki jih je družila z mladimi v tujini. Občutek, da se vsi, vsak na svoj način, bojujejo za iste cilje, je bil vsenavzoč.

Na kakšen način je bilo to prelomno leto edinstveno na Poljskem?
Na poljskem smo imeli dve vzporedni revoluciji, ena je bila prijetna, druga pa ravno nasprotno, prva se je dotikala študentskega ropotanja z zahtevami po spremembah in njihovem hrepenenju po svobodi, demokraciji in proti cenzuri, druga pa je izbruhnila iz protijudovskega pogroma, povezanega s sovražno protijudovsko propagando. Obe revoluciji sta potekali sočasno večinoma 'po nesreči', kaže pa, kot da sta neodtujljivo povezani, a tako se samo zdi. Hkrati, v marcu tega leta, sta se dogajali bolj kot ne po naključju. Poljska revolucionarna izkušnja iz leta 1968 je strogo vezana samo na en sam mesec. Študentje, ki so vstali proti avtoritarni oblasti, se v resnici sploh niso bojevali proti komunizmu, bojevali so se proti Wladyslawu Gomulki (generalni sekretar poljske komunistične partije, op. a.) in proti cenzuri, manipulacijam in lažem, ki jih je producirala poljska oblast. Zahtevali so, da bi bil socializem res tak, kot piše v ustavi.

Tudi v Sloveniji so študentje želeli socializem popraviti, niso se ga želeli znebiti ...
Na Poljskem imamo že dalj časa perečo debato, gre za konflikt različnih zgodovinskih spominov. Nekateri trdijo, da smo se leta 1968 bojevali prav proti komunizmu in za nacionalno neodvisnost, proti sovjetskim okupatorjem in njihovim domačim slugam na Poljskem. Opazen je trud uradne oblasti in javnih medijev, da bi se gibanje iz leta 1968 prikazalo samo kot protikomunistično, a ko sem pobrskal po spominih ljudi, tega skoraj nisem našel. V številnih intervjujih s takratnimi študenti so ti boj proti komunizmu ali boljševikom redko omenjali, velika večina je rekla, da so želeli "boljši svet", da bi sistem izpolnil svoje obljube, da bi bil socializem res pravi socializem, ne pa totalitarna diktatura z lažmi v medijih in tajno policijo na ulicah, ki je aretirala, kogar je hotela. Najpogostejša pesem med protestniki v poljskem marcu leta 1968 je bila internacionala, za katero težko rečemo, da je protikomunistična (smeh).
Zakaj ta večna težnja nekaterih politikov, da bi zgodovino prikrojili oz. napisali malce po svoje?
Gre za političen boj, ki si nadene zgodovinsko uniformo in tako nastane oster konflikt, ki družbo razkolje na pol. Vladajoča desničarska politika na Poljskem si s svojo konservativno agendo želi zgodovino komunistične Poljske prikazati kot poenostavljen boj med zatiranim narodom in zatiralci, nič drugega ne obstaja, nobene sivine, vse je črno-belo. Problem pa je, da so prav njihovi politični nasprotniki dediči gibanja iz leta 1968, številni so bili tudi aktivno udeleženi organizatorji protestov. Desničarska oblast mora tako nekako "sesuti" marčevsko legendo iz leta 1968, prikazati hočejo, da so bile neomarksistične zgolj študentske "elite", ki so vodile proteste, jedro protesta pa so bili "dobri" Poljaki, ki so se bojevali proti komunizmu.
Politične nasprotnike torej poskušajo prikazati kot "zlobne" komuniste ...
Razkol v družbi sejejo prav na ločnici med "dobrimi" in "komunističnimi" silami, tudi politične nasprotnike poskušajo prikazati oz. diskreditirati kot dediče sovjetskega komunizma. Jaroslaw Kaczynski (vodja vladajoče stranke na Poljskem Zakon in pravičnost (PiS, op. a.) je, mislim da, celo dejal, da se zdaj za oblast preriva že tretja generacija poljske domače vojske (protinemška gverila med 2. sv. vojno, op. a.) in potomcev komunistične tajne policije (Služba Bezpieczenstwa). Prikazati namreč poskušajo, da politiki iz opozicije in na primer oblasti nevšečni novinarji prihajajo iz komunističnih družin, da gre za vnuke "komunističnih morilcev", ki Poljakom poskušajo ukrasti tradicionalne vrednote. Za trenutno vlado je zgodovina izredno pomembna kot orodje za doseganje praktičnih političnih ciljev. Na zadnjih volitvah so pometli s konkurenco (stranka Zakon in pravičnost (PiS), op. a.), gre za prvi primer po letu 1989, da je politična stranka osvojila večino v parlamentu. Počnejo lahko, kar hočejo.

Zdi se, da je zmago pomagal omogočiti tudi vseprisotni strah pred begunci in migranti ...
Strah je zelo lahko sejati, to je stranka PiS med volilno kampanjo odlično počela. Ljudi so uspešno prepričali, da želijo stranke levice in centra državo preplaviti s "sovražniki". Teorije zarote so se širile kot za stavo, migrantsko krizo naj bi tako lastnoročno organizirala George Soros in Angela Merkel. Zgodba je seveda kompleksnejša in odločujočih dejavnikov je več. Prejšnja oblast je naredila precej napak, med drugim so dvignili starost, pri kateri se lahko upokojiš, kar je pri ljudeh naletelo na silno ogorčenje.

Teorija zarote, da so za študentske proteste krivi Judje, je na Poljskem oživela tudi marca 1968 ...
Da, veliko je podobnosti med zdajšnjim dogajanjem in letom 1968. Kaže, da v delu poljske družbe obstaja del ljudi, ki jih nagovorjajo z zgodbami o zlobnih sovražnikih, ki prežijo in komaj čakajo, da napadejo Poljsko in uničijo njene tradicionalne vrednote. To nekako deluje, vladajoča stranka je znala pri ljudeh pritisniti na prave gumbe.

Poljske Jude je komunistična partija videla kot potencialne sovražnike iz več razlogov, in sicer delno zaradi tradicionalnega antisemitizma, zasidranega v poljsko politično kulturo, delno zaradi konflikta med domačimi komunisti, ki so se bojevali proti Nemcem, in pretežno judovskimi komunisti, ki so prišli z Vzhoda s sovjetsko armado, šlo pa je tudi za osebno maščevanje Mieczyslawa Moczarja (poljski minister za notranje zadeve, op. a.), ki so ga v času stalinističnega obdobja judovski komunisti ponižali. Potem pa je tu še številna množica ambicioznih partijskih funkcionarjev, ki so v odstranitvi Judov in izpraznitvi stolčkov na visokih položajih videli priložnost za napredovanje. Ne smemo pozabiti niti na šestdnevno vojno med Izraelom in Egiptom (junija 1967, op. a.), zaradi katere je Poljska pretrgala diplomatske stike z Izraelom, ki je tako postal sovražna država. Lojalnost poljskih Judov je tako postala vprašljiva.


Se je proces globalne liberalizacije, ki jo je prineslo leto 1968, začel z Donaldom Trumpom v ZDA in konservativnimi vladami po Evropi, počasi začel obračati v nasprotno smer?

Zagotovo lahko opažamo porast regresivnih političnih sil, kot sta neokonservativizem in neopopulizem. Mogoče je to eden od dokazov, da je teorija, ki pravi, da se zgodovina venomer ponavlja, pravilna.
Na eni strani je bilo na Vzhodu glavno gonilo boja za svobodnejšo družbo upor proti komunističnim diktatorjem, po drugi strani pa teiste diktatorje radi tudi idealizirajo, kako si to razlagate?
Leta 1968 so se dogajali številni ekscesi in raznorazne neumnosti, če se spomnimo samo vseh gesel o Mao Cetungu in Ho Ši Minhu. Naivna ljubezen do komunističnih diktatorjev Daljnega vzhoda, ki so jih pikazovali kot heroje, je bila ena takšnih zablod. Tudi popularni uporniški heroj Che Guevara ni bil tak junak, kot so ga prikazovali, ampak je šlo do določene mere za navadnega razbojnika. Idiotskih gesel in agend je bilo tega leta še več. Tako so nekateri aktivisti v Italiji in Franciji vojno napovedali kar parlamentarni demokraciji, zahtevali so pravo revolucijo in vzpostavitev nekakšnega komunizma. Nikakor ne smemo pozabiti, da so aktivisti počeli tudi veliko napačnih stvari.

So študentje na obeh straneh železne zavese vstali avtonomno, ali je šlo bolj za to, da so Vzhod okužile liberalne ideje z Zahoda?
Bilo je avtonomno. Na Poljskem se je revolucionarni mesec zgodil že marca, torej pred pariškimi nočmi barikad v maju. Zakaj se je to zgodilo ravno leta 1968 ne bomo nikoli z gotovostjo vedeli, to zmorejo samo teorije zarot, ki znajo odgovoriti na vsa vprašanja. Ena od teorij govori o ogromni baby boom generaciji, ki se je rodila takoj po vojni, in je v tem času napolnila univerze ter želela spremeniti svet po svoje. Obdobje so zaznamovale tudi ekonomske frustracije, ker je imela številčna generacija težave z iskanjem zaposlitve. Baby boom teorija sicer ne pojasni vsega, ker je vročica leta 1968 zajela tudi Mehiko, Čile in Brazilijo, tu pa ni bilo velike povojne generacije. Ideje zapakirane v sloganih 'Make love not war' so bile zelo privlačne, pomembna je bila tudi glasba, ki je podžigala alternativno kulturo.

Študentje so vedno gonilna sila družbenih sprememb, naj si bo to na bolje ali pa slabše. V nacističnem gibanju v zgodnjih 30. letih v Nemčiji je bilo tako, pa tudi 1. sv. vojno so skuhali študentje, združeni v separatistični organizaciji Mlada Bosna, član katere je potem v Sarajevu ustrelil nadvojvodo Franca Ferdinanda in njegovo ženo. Na tem mestu je pomembno opozoriti, da so tako na Zahodu kot Vzhodu Evrope študentje poskušali na noge dvigniti delavce in z njimi skleniti zavezništvo, pozivali so jih k štrajku, kar jim je v Franciji tudi uspelo, splošna stavka pa je posledično sredi maja povsem ohromila državo. Na Poljskem so bili študentje v tem pogledu neuspešni in zato je bilo tudi hitro vsega konec.

Delavce je na Poljskem oblast pri zatiranju protestov delno celo aktivno pridobila na svojo stran, zakaj niso imeli posluha za študente?
Proti študentom so nastopili večinoma t. i. delavski aktivisti, ki so se pretvarjali, da so glas delavstva, v resnici pa je šlo za z oblastjo zlizane aparatčike. Drugim delavcem je bilo načeloma vseeno, šlo je za generacijski prepad, saj študentskih zahtev in gesel povprečen delavec ni razumel. Svoboda govora delavca za tovarniškim trakom ni preveč zanimala, pomembnejši so bili na primer plača in delovne razmere, za te pase študenti niso zavzemali. Na Poljskem prevladuje teorija, da je izkušnja razočaranja iz leta 1968 sprožila rojstvo sindikata Solidarnost leta 1980, v katerem so delavci in inteligenca končno nastopili skupaj.

Kako velik vpliv na Poljsko je imel kultni Radio Svobodna Evropa?
Ključnega pomena je bil. To je bil medij, ki je ljudem posredoval resnico o policijski brutalnosti 8. marca, ko je bil miren študentski protest na varšavski univerzi nasilno razgnan in zatrt. Cenzura v drugih medijih ni dovoljevala, da bi se izvedelo, kaj se dogaja, Radio Svobodna Evropa pa je bil zunaj dosega partijskih cenzorjev in informacije so prišle med ljudi, to pa je bil tudi glavni razlog, da so se v odgovor na nasilje v Varšavi uprli študentje po vsej državi.
Je bila praška pomlad z Aleksandrom Dubčkom, ki je prišel na oblast januarja 1968 in v češkoslovaško partijo zanesel veter liberalizacije, za Poljake velik vzor?
Seveda. Med študentskimi protesti je krožila popularna fraza 'Cela Poljska čaka na svojega Dubčka' (Cala Polska czeka na swojego Dubczeka). Praška pomlad je bila svetel primer uspešne revolucije v socialistični državi, kakšen bi moral biti socializem, in to je treba ponoviti na Poljskem, so bili prepričani študenti. Takšna gesla so bila povsod, to pa je izredno vznemirjalo Wladyslawa Gomulko, ki je bil eden največjih podpornikov Leonida Brežnjeva (generalni sekretar komunistične partije Sovjetske zveze) in goreč nasprotnik dogajanja na Češkoslovaškem. Prav on je bil eden glavnih zagovornikov intervencije Varšavskega pakta.
Komunistična partija na Poljskem v nasprotju s Češkoslovaško ni bila v tem času pripravljena na kakršno koli liberalizacijo, še več, močno gibanje v partiji si je prizadevalo ravno v nasprotno smer. Hoteli so znova vzpostaviti nekakšno stalinistično diktaturo, zaostriti cenzuro in napraviti komunizem etnično poljski, tudi to je eden od razlogov, da so izvedli antisemitski pogrom.
Končajva na začetku. Uvod v poljsko "marčevsko pomlad" naj bi sprožila cezura "protiruske" gledališke igre Dedje (Dziady) dramatika in pesnika Adama Mickiewitcza. Poljska oblast je sicer cenzurirala vsevprek, zakaj je bila ravno ta igra za ljudi tako pomembna, da so odšli na ulice?
Gre za zgodbo o študentih na Poljskem v 19. stoletju (v tem času je bilo poljsko ozemlje del treh velesil, in sicer Avstro-Ogrske, Prusije in Rusije, op. a.), ki so spletkarili proti oblasti carske Rusije. Pripoved o uporu študentov proti diktatorski oblasti je bila leta 1968 preveč aktualna in vzporednica preveč očitna. Zgodba se je ponovila. Spet smo imeli študente, ki se upirajo diktaturi, ta diktatura pa je bila podrejena Kremlju.

Oblast se je zbala in igro prepovedala, to pa je sprožilo serijo dogodkov, ki so pripeljali do študentskih uporov v marcu. Komunistična partija je vedno delovala po istem kopitu, če je nekaj vir težav, moraš to prepovedati in pomesti pod preprogo. Nekateri menijo, da je s prepovedjo predstave oblast zanalašč izzvala ljudi, a jaz temu ne verjamem. Komunistične oblasti so se vedno odzvale na takšen način. Uporabljali so cenzuro in silo, to je bila edina strategija, ki so jo poznali in obvladali.

Dosežki tega leta so še vedno zelo pomembni, gre za liberalne vrednote. Pomembni so posameznik, njegove vrednote in individualne odločitve. Vsak je postal krojač svoje usode, življenje si je lahko oblikoval po svoje, ne da bi družbeni red prisilno narekovala avtokratska oblast, in brez obveze obdržati tradicionalne vrednote svojih staršev. Šlo je za liberalno revolucijo, spreminjanje sveta in tudi samega sebe. Človek ni bil več zgolj kmet na šahovnici.

O liberalni revoluciji leta 1968

Leta 1963 so v študentskem domu Univerze v Oxfordu njeno prijateljico zalotili v postelji s fantom in oba so, čeprav sta bila polnoletna odrasla, nemudoma izključili iz univerze. Njega so poslali domov za 14 dni, nato se je lahko vrnil, njo pa so izključili za vedno, brez možnosti vrnitve. Velikanska krivica je bil boleča na dva načina, in sicer kaznovana sta bila zaradi nečesa, kar sploh ni kaznivo, je pa bilo v nasprotju s tradicionalnimi družbenimi normami. Druga velika krivica pa je, da je bila ženska veliko strožje kaznovana.

O seksualni revoluciji in šovinizmu

Poljske Jude je komunistična partija videla kot potencialne sovražnike iz več razlogov, in sicer delno zaradi tradicionalnega antisemitizma, zasidranega v poljsko politično kulturo, delno zaradi konflikta med domačimi komunisti, ki so se bojevali proti Nemcem, in pretežno judovskimi komunisti, ki so prišli z Vzhoda s sovjetsko armado, šlo pa je tudi za osebno maščevanje Mieczyslawa Moczarja (poljski minister za notranje zadeve, op. a.), ki so ga v času stalinističnega obdobja judovski komunisti ponižali. Potem pa je tu še številna množica ambicioznih partijskih funkcionarjev, ki so v odstranitvi Judov in izpraznitvi stolčkov na visokih položajih videli priložnost za napredovanje.

O antisemitskem pogromu

Razkol v družbi sejejo prav na ločnici med "dobrimi" in "komunističnimi" silami, tudi politične nasprotnike poskušajo prikazati oz. diskreditirati kot dediče sovjetskega komunizma. Jaroslaw Kaczynski (vodja vladajoče stranke na Poljskem Zakon in pravičnost (PiS, op. a.) je, mislim da, celo dejal, da se zdaj za oblast preriva že tretja generacija poljske domače vojske (protinemška gverila med 2. sv. vojno, op. a.) in potomcev komunistične tajne policije (Služba Bezpieczenstwa). Prikazati namreč poskušajo, da politiki iz opozicije in na primer oblasti nevšečni novinarji prihajajo iz komunističnih družin, da gre za vnuke "komunističnih morilcev", ki Poljakom poskušajo ukrasti tradicionalne vrednote.

O razkolu med "dobrimi" in "komunističnimi" silami